Teden 49, 2015

Chiron se v dokončni podobi pojavi šele marca prihodnje leto, dotlej pa se bodo morali morebitni kupci zadovoljiti le s fotografijo študije Gran Turismo, na ogled na letošnji frankfurtski avtomobilski razstavi.

Novica sama po sebi ni izjemno presenetljiva, toda če je umestiš v sedanji čas, predvsem pa v okolje, od koder prihaja, je vredna objave in kakšnega malenkostnega razmisleka. Takole gre: Bugatti, slovita francoska avtomobilska hiša, ki je največ športnega in siceršnjega uspeha doživela v tridesetih letih prejšnjega stoletja, napoveduje novo superšportno vozilo Chiron.

Avto se bo vsaj v salonskem smislu rodil prihodnjega marca, in sicer na ženevskem avtomobilskem salonu, potem pa bo verjetno trajalo še nekaj časa, da bo tudi v resnici zapeljal na ceste in v garaže. Čeprav je o bolidu malo znanega – študija je bila na ogled na letošnjem frankfurtskem avtomobilskem salonu – tovarna trdi, da bo ‘najbolj luksuzen športni avtomobil na obli’. Za pogon mu bodo namenili nekoliko dodelan agregat, prav tisti bencinski 16-valjnik, ki se je vrtel v predhodniku, torej Veyronu, ki se je poslovil marca letos.

Gotovo je intriganten podatek, ki prihaja iz tovarne – ta je od leta 1998 v lasti koncerna Volkswagen – da je na njihov naslov že prispelo 100 naročil, pa čeprav si morebitni kupci ne morejo pomagati niti s pravo fotografijo Chirona. Tudi ne more biti vesoljno presenetljivo nesporno dejstvo, da bo treba seči globoko v žep – milijon evrov verjetno ne bo dovolj … Kaj torej?

Vsekakor je pomembno dejstvo, da se v Volkswagnovem Wolfsburgu niso odrekli Chironu, pa čeprav imajo ta hip – in tako utegne biti še kar nekaj časa – bistveno drugačne skrbi, kot pa ukvarjanje s superšportnikom, ki utegne biti tudi finančno vsaj toliko spodleteli projekt, kot je bil Veyron. Oba, tako Bugatti kot Veyron, sta bila želja in ideja dr. Ferdinanda Piëcha, velikega maga ne le koncerna VW, pač pa tudi vse evropske avtomobilske industrije. Ampak sedaj, ko je Piëch bolj ali manj zgodovina(?), se tudi ve, da je vsak prodani Veyron tovarni prinesel več kot štiri milijone evrov izgube!

Če je bilo to v času, ko je nemški koncern beležil zgolj pluse, takšne in drugačne, še sprejemljivo, je sedaj, ko zbira milijarde za poplačilo posledic afere ‘Diesel-Gate’, vsaj malo presenetljivo in vendarle – razveseljivo. Odločitev o tem, da se Chiron vendarle pojavi na tem svetu, je bila zanesljivo temeljito premišljena. S tem germanski avtomobilski velikan med vrsticami sporoča, da ni panično oziroma po dolgem in počez črtal vse, kar po vsej verjetnosti ne bo prinašalo denarja – kot je bilo to zapisano v številnih sporočilih za javnost. Chiron utegne biti čez čas, ko bo afera manj boleča, simbol koncernske strategije oziroma politike, ki razume, da je avto tudi strast, navdušenje, občudovanje in seveda zavist. Ne tako nepomemben dosežek za racionalno germansko dojemanje avtomobilske pločevine.

Tesla S je drag električni avto z velikim dosegom, a da se lahko pokvari, bi ne smelo biti sporno …

Sredi ljubljanske Karlovške ceste je te dni stal prekrasen Tesla S rdeče barve. Prižgane so bile varnostne utripalke, za avtom varnostni trikotnik, okoli pa nekaj mlajših fantov precej resnih obrazov. OK, morda jim je zmanjkalo elektrike, pa čeprav tudi na spletni strani enega izmed ljubljanskih podjetij, ki prodaja nove Tesle, prepričujejo, da je doseg pri povprečni hitrosti 88 kilometrov na uro 502 kilometra! Lepo oziroma obetavno.

A je splošno znano, kako je s temi ‘električnimi’ dosegi, kajti bistveno jih lahko skrajša že tako nedolžna reč, kot je dež (uporaba brisalnikov), mraz (ogrevanje), vročina (klimatska naprava) in še kaj bi se našlo. Ampak če zmanjka le elektrike, je to verjetno še najmanjši problem za avto, ki ga v različnih variantah ponujajo za najmanj 72.500 in največ 107.400 evrov – brez kakšne posebne dodatne opreme.

Kaj pa če se Tesla S pokvari? Nič se ne pokvari, je zgovorno dekle na oni strani telefona, ki ga oglašuje prej omenjeno ljubljansko podjetje. Garancija je dolga osem let in pri močnejših izvedenkah ni omejena s številom prevoženih kilometrov, krije pa tudi vse stroške morebitne okvare in podobnega, je prepričana. A prepričanje utegne biti precej jalovo, kajti vsaka reč se pokvari, tudi Muskov avto na elektriko. Prvi uradni servis je na cesarskem Dunaju in do njega se s Teslo S kljub vsemu le ne pripelješ povsem brez skrbi. Verjetno je pri nas vsaj nekaj avtomobilskih hiš – premijskih, bogataških ali povsem plebejskih – ki nimajo uradnega servisa. Ampak pri avtomobilih tovarne Tesla je razlika bistvena: pri električarjih je morda še tako neznatna napaka oziroma okvara tako velika in huda, da si ni mogoče pomagati z naključnimi improvizatorji in improvizacijo. Nauk ‘zgodbe’ s Karlovške bi lahko bil, da je vsak avto, pa naj bi še tako lep in drag, vendarle zgolj kup pločevine – ko gre kaj narobe. In da je servis pri roki nekaj boljšega, kot rejeni golob na (dunajski) strehi, bi že moralo biti jasno …

Policija stavka naprej, a ta hip ne kaže, da se bo posrečila oziroma da bodo uresničene vsaj tiste nujne zahteve.

Policisti stavkajo naprej, že vse od 18. novembra. Oba policijska sindikata ne odnehata, morda utegne kaj rešiti premier, ko se vrne iz ZDA. Morda, ker so mu morda oprostili tisto o sramotni stavki. Mimogrede: bi prvi človek ljubljanske Gregorčičeve pokazal tako neustrašno odločnost tudi v primeru, ko ali če bi stavkali vedno nezadovoljni zdravniki – pa so njihove povprečne plače nekaj povsem drugega kot policijske, slovensko zdravstvo pa, milo rečeno, v več kot blagem razsulu?!

Kakorkoli že, dosedanji potek policijske stavke v nekaterih rečeh dokazuje, da policisti poznajo abecedo stavkanja, vendar ne vseh črk oziroma poglavij. Zahteva po 35-odstotnem povečanju plač bi bila seveda neuresničljiva tudi v primeru, ko bi se s policijskimi zahtevami 100-odstotno strinjali. Morda je številka taktična – zahtevaš veliko, da dobiš vsaj nekaj.

Po drugi strani policisti očitno vedo, da brez podpore javnosti, vsaj delne, če že ne popolne, nobena stavka ne more uspeti. Zato vseskozi poudarjajo, da je naperjena proti oblasti (vladi), ne pa proti ljudem. Nekakšna filantropska stavka, kar je všečno. Ampak to je obljuba, ki se je lahko držiš, a je nekako težko izvedljiva, predvsem pa je vprašanje, ali prinaša kakšen izkupiček. Polnočno lovljenje ministrov po cestah (Koprivnikar) je morda simpatično in nagajivo, a to je tudi vse.

Če bodo hoteli policisti kaj doseči, bo moralo prej ali slej boleti tudi ljudstvo. Ko so bile leta 2006 v italijanskem Sestrieru zimske olimpijske igre, so stavkali italijanski TV novinarji in s(m)o bili najbolj prizadeti ter jezni tisti, ki nis(m)o bili nič krivi in nič dolžni. Stavka se je tedaj posrečila in predvsem končala zelo hitro. Pritisk naveličane javnosti je bistven za uspeh takšnega početja. Tudi to spada v abecedo stavkanja …

Janez Kovačič