Teden 48, 2015

Financiranje potrošniških organizacij mora biti zelo pregledno, drugače bi lahko govorili o trojanskem konju.

Nemška okoljevarstvena skupina Deutsche Umwelthilfe (DUH) trdi, da je tudi Renaultov 1,6-litrski dizelski motor, ki ga vgrajujejo v novega Espacea, zbolel za enako boleznijo kot Volkswagnovi dizelski agregati. Med preskusom, ki je bil opravljen na bernski univerzi, je DUH ugotovil, da so izpusti tako ‘slavnih’ dušikovih oksidov kar 25-krat višji od dovoljenih. Francoski odgovor je bil pričakovan: podvomili so o ustreznosti rezultatov, saj naj bi, kot so zapisali, testiranja omenjenega dizelskega agregata nekoliko odstopala od procedure, ki jo predpisuje EU. Kaj preseneča?

Morda ta hip najbolj bode v oči dejstvo, da je bilo vse od izbruha afere Diesel-Gate, takšnih preskusov, kot jih je opravil DUH, malo, če sploh kaj. Videti je tako, da tudi evropske potrošniške organizacije, prav tiste, ki naj bi bile pes čuvaj potrošnikovih pravic, v aferi ne vidijo nekaj, kar bi jih moralo še posebej zanimati. Nekakšna apatija, ki je za skeptike dokaz, da so naletele na mogočnega nasprotnika. Odsotnost ofenzive, s katero bi dokazale, da je njihov obstoj ravno pri takšnih in podobnih primerih nujen, si je mogoče razlagati na različne načine.

Bolj ali manj se ve, da je večina potrošnikih organizacij finančno podhranjenih – velja tudi ali predvsem za slovensko – in če ni denarja, tudi ni pravih rezultatov. Če denar imajo, je gotovo zelo pomembno vedeti, od kod prihaja, kajti ‘donacije’ oziroma nejasno poreklo utegne zbuditi sum o trojanskem konju. Kakorkoli že, nesporno je, da so neodvisne, strokovne in učinkovite organizacije za zaščito potrošniška v času in okoliščinah, ki jih živimo, izjemnega pomena.

Človek kot producent česarkoli nastopa le enkrat ali morda dvakrat, medtem ko je potrošnik neprestano in velikokrat. Pomeni, da je zaščita njegove potrošniške vloge bistvena, saj zagotavlja normalno oziroma pošteno delovanje družbe. A bolj ali manj je jasno, kako to gre. Mogoče stanje na evropskih tleh najbolje ilustrira vse tisto, kar se dogaja pri in s hrano. Ugotavljanje pravega porekla je bolj zavozlano in zapleteno kot kakšen samodejen menjalnik – navkljub številnim predpisom, komisijam, komisarjem ipd. In tako je vse bolj videti, da se ta naša draga EU vse bolj spogleduje s tistim, kar smo poznali v rajnki državi – s hiperprodukcijo zakonov, ki pa so prevečkrat mrtva črka na papirju. Res obetavno.

Iran, ki je islamska republika, se je otresel embarga, avtomobilske tovarne pa si obetajo dober posel.

Kapital je plaha ptica. Stara resnica, ki je pred desetletji nismo jemali resno – ker za to tudi ni bilo prave potrebe. A je treba k tej stari resnici dodati še kakšno malenkost, recimo zlahka prepoznavno dejstvo, da na kapitalsko plahost ali pogum bistveno vplivajo politične okoliščine. Morda tipičen primer te vrste je Iran.

Vse od Homeinijeve revolucije leta 1979 in predvsem od napada na ameriško veleposlaništvo v Teheranu je bila ta država srednjega vzhoda država pod embargom. To dejstvo so občutile in gotovo obžalovale tudi avtomobilske tovarne, kajti izgubile so relativno velik oziroma pomemben avtomobilski trg. Sedaj je desetletja dolga izolacija (skoraj) zgodovina in avtomobilske tovarne si podajajo kljuke iranskih ministrstev. Od leta 1956 do 2009 se je število prebivalcev islamske republike povečalo za skoraj štirikrat – od nekdanjih 19 na sedanjih 75,5 milijona! Prostor z ljudmi, ki ga ne smeš zanemariti.

Glede na to, da je embargo zelo prizadel tudi avtomobilski trg, ki je zastarel, je pričakovana lakota po avtomobilski pločevini na eni in upanje na dober posel na drugi strani razumljivo. Seveda je vmes še nekaj ‘malenkosti’, tudi statistični podatek o povprečni plači, ki je bila sredi leta 2013 vsega 134 dolarjev! Toda nesporno je, da perzijska gospodarska (avtomobilska) preproga že jadra na bolj mirnih in optimističnih vetrovih, to pa je zelo po volji kapitalskim pticam.

Janez Kovačič