Teden 43, 2015
Kolumna 23/10/2015 Vinko Kernc

Ameriški IRS je nekaj takšnega kot naša davčna uprava, a se zdi, da na oni strani grize vse po vrsti.
Ni jih težko opaziti. Mladi, tudi postavni, v oblačilih znanih (dragih) znamk. Ampak najbolj ti v oči pade njihova avtomobilska konjenica. Zvečine nemška premijska, s čudovito, v usnje oblečeno notranjostjo, najpogosteje s pregrešno dragimi kolesnimi platišči, in gumami, ki so tako nizke, da pločnika ne smejo videti niti od daleč. Dizlov skoraj ni, na zadkih se bleščijo AMG, M, RS in še kaj se morda najde. Dopoldan jih ni videti, skupaj s pločevino se pojavijo tja proti popoldnevu. Kaj počnejo, predvsem pa, od kod jim denar za avtomobile, ki bodejo v oči in stanejo tudi do 100 tisoč evrov?
Na slovenski povprečni plači niso (avgusta 995,85 evra), če pa so, potem si zaslužijo Nobelovo nagrado za varčnost. Je umrla bogata teta tam nekje za obzorjem, so starši tako dobri, da brez težav sfinancirajo vse, kar si mladec zaželi? Morda, a dvomim. Očitno jim gre dobro, zelo dobro, s plačevanjem položnic že ne morejo imeti hudih težav. Tudi z državo ne. Ta se raje loteva tistih, ki imajo vse svoje finance na računih – je zanjo (državo) bolj preprosto in nič tvegano. In se moraš vprašati – zakaj (država) ne vpraša, od kod jim denar za avto, za katerega povprečen Slovenec dela skoraj tja do penziona? Saj avto je najbolj očiten znak, da nekaj imaš, da doma ne tolčeš sicer zelo zdravega zelja in manj priporočljivega krompirja! Nekdaj so bile komisije za ugotavljanje premoženja. Pogosto papirnati tigri, a vse le ni bilo kar v tri dni. Demokracija je tudi to, da smeš in predvsem moraš vprašati, poizvedeti, kako državljani (za)služijo in še bolj to, ali plačujejo davke. Jih plačujejo omenjeni mladci? Ne vem, to bi morali vedeti drugi.
In ker je tako, bi bilo še najbolj prav, ko bi se v to godljo vključila ameriška davčna uprava IRS (Internal Revenue Service).Te se na oni strani pogosto bolj bojijo kot razvpitega FBI (Federal Bureau of Investigation). Obe službi sta pred časom pojasnili, kako sta prišli na sled nepravilnostim v svetovni nogometni organizaciji Fifa. Zgodba je poučna: ameriški član Fifa ni mogel pojasniti, od kod mu denar za luksuzno stanovanje, drage avtomobile(!), potovanja, skratka za življenje na visoki nogi. FBI in IRS nista verjela zgodbicam o čudovitem sorodstvu, ki pomaga na vseh koncih in krajih – kot se to dogaja pri nas. Pogodili so se in od tedaj oziroma skoraj tri leta je Američan vestno hodil na vse sestanke najvišjih predstavnikov omenjene nogometne organizacije in – snemal. Letos so domine začele padati, Sepp Blatter in tudi njegov evropski nogometni kolega Michel Platini sta skoraj na hladnem. Tudi Diesel-Gate se je začel na oni strani Atlantika, pri čemer je dovolj pomembna podrobnost, da je pri Američanih nogomet (soccer) precej v ozadju, tako kot ljubezen do dizlov … Naj nas torej malo obiščeta tale IRS in FBI, dela ne bi zmanjkalo. Tudi proračun, vedno željan denarja, bi bil na boljšem. In ker bi to počeli Američani, varuhi demokracije na vseh koncih in krajih oble, bi nihče ne mogel trditi, da je nedemokratično ali celo protiustavno vprašati, od kod ti denar …
Dolgo je Sergio Marchionne napovedoval, ta teden se je zgodilo – Ferrari je začel kotirati na newyorški borzi. Kontroverzni prvi mož koncerna Fiat Chrysler Automobiles (FCA) je ob tem menda dejal, da »Ferrari ni le avto, je umetnina«! FCA naj bi prodal le okoli deset odstotkov delnic, deset odstotkov vrednosti podjetja je v rokah Piera Ferrarija (sin ustanovitelja tovarne Enza Ferrarija), 80 odstotkov pa naj bi po sedanjem načrtu razdelili med druge delničarje. Po začetnem nihanju se je tečaj delnice ustalil pri vrednosti 56 dolarjev, kar je po splošni oceni solidna cena oziroma rast. Zgolj z uvrstitvijo na borzo je FCA zaslužil okoli 930 milijonov dolarjev, vrednost Ferrarija pa je ocenjena na približno 9,8 milijarde dolarjev. Koncern, ki ga tarejo zelo različne težave (pred dnevi je Evropska komisija tako rekoč prepovedala posel med Fiatom in Starbucksom), nujno potrebuje denar za investicijski program, vreden skoraj 48 milijard evrov in zato vsaka milijarda prav pride …
Janez Kovačič









