Teden 30, 2015 Teden 30, 2015
Hrvaška in Slovenija sta kot dva stara zakonca: pogosto si gresta neskončno na živce, moti ju vsaka malenkost, težko sta skupaj, a drug brez... Teden 30, 2015
Hrvatje so tako rekoč s svetlobno hitrostjo temeljito posodobili svoje ceste, kar je nedvomno velik in spoštovanja vreden dosežek.

Hrvatje so tako rekoč s svetlobno hitrostjo temeljito posodobili svoje ceste, kar je nedvomno velik in spoštovanja vreden dosežek.

Hrvaška in Slovenija sta kot dva stara zakonca: pogosto si gresta neskončno na živce, moti ju vsaka malenkost, težko sta skupaj, a drug brez drugega skoraj izgubljena. Gre za neskočno igro, ujeto v vsakdanji tok življenja. Trenutna afera z arbitražnim sodiščem dokazuje prav to – izjemno povezanost in celo soodvisnost obeh držav, ki pa se obnašata kot ostarela zakonca ali morda pubertetnika.

Drug drugemu ne priznavamo nič dobrega. In vendar – če nisi popolnoma slep in pristranski, te mora šokirati hrvaški ‘cestni’ napredek. Njihove avtoceste, magistralne in pogosto celo povsem lokalne ceste so nekaj, o čemer lahko na severni strani Kolpe zgolj sanjamo: gladke, dobro vzdrževane, urejene s primerno cestno signalizacijo. Pred dvema letoma so recimo zgradili podaljšek avtoceste od Reke skoraj do odcepa ceste do mostu na Krk. Bilo je rečeno, da je kriza in da tega ne bodo storili, a je bilo vse skupaj narejeno v rekordno kratkem času. In niso gradili po ravnini in mehki zemlji. Mi smo sloviti tunel Markovec med Koprom in Izolo rojevali desetletje, gradbena podjetja so propadala po tekočem traku, zdelo se je, da te tunelsko-cestne sage ne bo nikoli konec. Vprašanje se zdi preprosto – zakaj in kako našim dragim sosedom uspeva, nam pa ne? Pri tem imamo mi na tej strani gospodarsko rast, o kateri oni na drugi strani lahko zgolj sanjajo! No, vsaj v tem primeru sanjamo mi …

Avtomobilska industrija je tako rekoč obsojena na napredek. Ampak ko imaš priložnost voziti recimo BMW serije 3 iz sedemdesetih, se šele zaveš vseh tektonskih premikov.

Avtomobilska industrija je tako rekoč obsojena na napredek. Ampak ko imaš priložnost voziti recimo BMW serije 3 iz sedemdesetih, se šele zaveš vseh tektonskih premikov.

Avtomobilska industrija dela velike korake naprej. Sem in tja tudi malo skrene in zastane, a napredek je megalomanski. Pogosto tega ne moreš zaznati, občutiti, izmeriti. Na nedavni predstavitvi komaj kaj prenovljene BMW serije 3, najuspešnejšega avtomobila slovite münchenske avtomobilske hiše, ki sedaj vozi po tem svetu v svoji šesti generacijski izvedbi in ima za seboj točno 40 let, je bilo dano novinarski srenji sesti in tudi peljati vse generacije. Po nekaj metrih in še bolj kilometrih s prvo varianto tega avta iz sredine sedemdesetih prejšnjega stoletja res lahko začutiš silovit napredek oziroma razliko. Pa ne gre zgolj za zunanjo podobo, ki je – če nekoliko pretiravam – vsaj v osnovnih potezah ostala precej enaka ali vsaj podobna, pač pa za tehniko in s tem tudi vožnjo. Pogon na zadnja kolesa je seveda ostal do danes, a brez vseh elektronskih pomagal, ki izničijo ali vsaj ublažijo nekatere njegove nevarne lastnosti. Na suhem je šlo lepo, toda ko je nenadni dež zmočil cesto, je bilo zabave konec ali pa bi se lahko šele začela! In ob tem se spomniš, kako je nekdanji jugoslovanski zastopnik BMW v Ljubljani proti koncu osemdesetih ducatu avtomobilskih novinarjev iz vse države ponudil v test prav toliko povsem novih trojk. Spomin je sicer zelo nezanesljiva reč, a bo kar točno zapisati, da se je nepoškodovan vrnil zgolj en sam avtomobil …

Prometne nesreče so stalnica sodobnega sveta. Stalnica pa ne bi smela biti presoja o tem, kdo je bolj ali manj kriv.

Prometne nesreče so stalnica sodobnega sveta. Stalnica pa ne bi smela biti presoja o tem, kdo je bolj ali manj kriv.

Po dveh tednih se je bolj ali manj razpletla – ali pa še nekoliko bolj zapletla, pokazal bo čas – nesreča na primorski avtocesti pri Logu. Tam se je  prazna cisterna zaletela v dva romunska osebna avtomobila, ki sta stala na pasu za počasna vozila. Posledica je bila tragična – štirje mrtvi, med njimi tudi petletni otrok. Voznik cisterne je po tistem, ko je videl, kaj se je zgodilo, odtaval. Iskali so ga skoraj štirinajst dni, sedaj ni dvoma o tem, da je umrl – ali je storil samomor ali pa se je zgodilo kaj drugega (kar je malo verjetno), bo prav tako kmalu jasno. Tako kot ni znano, zakaj sta romunska avtomobila stala na voznem pasu, tudi ni jasno, zakaj in kako ju voznik tovornjaka ni pravočasno opazil. Ostaja skrivnost, ki jo je odnesel s seboj v grob. Prav njegovo ravnanje kaže na vso problematičnost cestnega prometa, še bolj problematičnost presoje, kaj je prav in kaj ne oziroma koliko je kdo kriv ali ne. Policija je sicer ugotovila, da je voznik cisterna vozil z ‘neprilagojeno hitrostjo’, a to je tista neverjetna formulacija, ki ‘pokrije’ vse in hkrati nič. Ali povedano drugače: neprilagojena hitrost je lahko en ali pa 300 kilometrov na uro. Kakorkoli že, štirje mrtvi so tragedija, pet še nekaj večja.

Janez Kovačič