Podkaravanški avtomobilski mozaik

Verjamem ali sem skoraj celo prepričan, da je je bil tokratni izbor slovenskega avtomobila z letnico 2015 veliko bolj anonimen kot zadnjih devetnajst let. Razlog ni tako banalen, kot se morda zdi prvi hip, a je precej razumljiv – tokrat ni bil opravljen pred avditorijem nacionalne TV. ‘Malenkost’, ki ima nedvomno veliko težo.

Omenjeni izbor je bil letos opravljen že triindvajsetič, kar pomeni, da je komaj kaj mlajši od slovenske države. To tudi pomeni, da si lahko brez lažne skromnosti reče, da je že kar tradicionalen. Še bolj bistveno je, da ga skoraj od vsega začetka organizirajo tisti slovenski mediji – časopisi, revije, radijska postaja, tudi splet – ki se lahko pohvalijo z dovolj relevantnimi avtomobilskimi vsebinami; končno je res, da v tej druščini ni le enega pomembnejšega slovenskega časopisa. Ta se je odločil za svoj avtomobilski izbor in s tem je seznam takšnih in podobnih prireditev na prostoru pod Karavankami že izčrpan. Toda letošnji izbor, pri čemer se spodobi povedati, da je šel tokrat naslov Škodi Fabii, je prav zaradi tega, ker je umanjkala oddaja nacionalne TV, izgubil velik, morda prevelik del svoje odmevnosti. Razumljivo je, da je bil v takšnih okoliščinah prenos preko spleta zgolj mlačen obliž na rano, kajti moč TV ostaja kljub vsem tektonskim premikom v tej sferi bistvenega, morda celo usodnega pomena. In zakaj je nacionalna TV abstinirala?

Takšne prireditve, kot je izbor slovenskega avtomobila, organizatorji, torej obubožani mediji, finančno niso sposobni sami pripraviti. Nujna je pomoč uvoznikov avtomobilov, ki so zvečine združeni v sekciji osebnih motornih vozil pri GZS. Takšna simbioza se morda na prvi pogled zdi nekako incestna, toda tudi na evropski ravni oziroma pri organizaciji evropskega avtomobila, po katerem se slovenski zgleduje vsaj načelno, če že ne tudi organizacijsko, je enako – brez pomoči oziroma podpore avtomobilskih tovarn bi bilo vse skupaj več kot klavrno. Na slovenskem avtomobilskem prostoru sta se pri izboru združila dva minimalna interesa – interes sodelujočih medijev in interes uvoznikov avtomobilov. Ampak videti je, da se je ta minimalni interes uvoznikov nekoliko prehladil – nekateri člani sekcije so očitno menili, da je finančni vložek v izbor v sedanjih okoliščinah prevelik in zato TV oddaje ni bilo. S tem so zabili še zadnji žebelj v krsto in zato se je vse začelo in končalo v veliki dvorani nekdanjega ljubljanskega kina Union. Bilo je prijazno, a daleč od tistega, kar bi si želeli organizatorji, uvozniki in morda tudi malo manj zahteven del slovenske TV publike.

Lanski posel z novimi avtomobili na slovenskem trgu ni bil slab; nekateri, ni jih veliko, zmorejo inkognito priznati, da je bilo kljub vsemu zelo dobro – in to kljub sedaj že skoraj znamenitim enodnevnim registracijam, ki seveda bistveno spreminjajo podobo slovenskega avtomobilskega prostora. Izbor slovenskega avtomobila ne v organizacijskem, še manj finančnem smislu ni mačji kašelj, toda medijsko-promocijski učinek vsega početja ima določeno, čeprav težko izmerljivo težo. Ta je s TV oddajo še veliko večja, o tem res ne more in ne sme biti posebnega dvoma. Kljub temu, da so cene avtomobilov na slovenskem trgu med najnižjimi v Evropi oziroma EU in so posledično tudi zaslužki trgovcev (uvoznikov) avtomobilov skromnejši, je takšno miniranje slovenskega izbora kratkovidno početje z morda dolgotrajnimi posledicami. Če so mediji, ki pripravljajo izbor, našli toliko moči, da so se pri tem projektu združili, čeprav si na trgu ostro konkurirajo in so hkrati v izjemno hudem primežu upadanja naklad, poslušanosti in podobnega, bi enako pričakoval tudi od uvoznikov avtomobilov. A se je letos zgodilo drugače. Pa se ni preveč čuditi: v teh krajih smo sami sebi največji sovražnik, dogajanje s slovenskim izborom avtomobila je le pričakovani kamenček v podkaravanškem mozaiku…

Janez Kovačič