Avtomobilski teden 48, 2016

Tretja razvoja os je prispodoba (slovenske) demokracije: ker je vsem dovoljeno vse, ceste ni in je verjetno še precej časa ne bo.

Kaj je demokracija? Je to, da lahko vedno poveš svoje mnenje, pa se ti zaradi tega ne sme nič zgoditi? Je, tudi. Je to, da večine ne sme preglasovati manjšine. Je. To sta vsaj dve od številnih teoretičnih razlag demokracije. Kaj pa praksa, življenje, realnost pod Karavankami?

Takole gre: ker postaja očitno, da sedanja vlada do konca leta ne bo sprejela državnega prostorskega načrta za del severnega kraka tretje razvojne osi od sedanje štajerske avtoceste do Velenja, kar je eden pogojev začetka gradnje, je vsaj na delu Koroške zavrelo. Če se obljuba ne bo uresničila do konca februarja prihodnje leto, bodo koroški tovornjakarji pripeljali v prestolnico in blokirali obvoznico! In kot gredo stvari sedaj, je velika verjetnost, da bo Ljubljana v začetku leta doživela prometni in še kakšen kolaps – ne da bi bili tisti, ki bod(m)o stali v kolonah krivi ali dolžni. Lepo.

A ima grožnja dolgo, predolgo brado. Tretja razvojna os na relaciji sever-jug, torej od Koroške proti Dolenjski oziroma Beli Krajini, je nedvomno eden pomembnih dejavnikov hitrejšega razvoja teh območij. Obljub je bilo veliko, narejenega malo. Ampak tokrat vsega ni kriva vlada ali osrednja slovenska oblast, ki seveda domuje v Ljubljani – zato tudi grožnja s kaosom na njenih cestah in posledično ulicah, pač zelo nasprotujoče si želje posameznih koroških mest ali celo vasi. Predlogov o bodoči cesti je bilo že veliko, ampak niti ena doslej ni dobila večinske podpore. Vedno znova se pojavljajo civilne iniciative, ki uspešno blokirajo napredek oziroma dokončni sprejem trase avtoceste, bistvene, kot že zapisano, za številčne koroške kraje.

Gorenje iz Velenja tako že dolgo in povsem nedvoumno sporoča, da je cesta nujna in da je ogrožen razvoj koncerna, prav tistega, ki daje delo številnim Korošcem in še komu. In zato niti ni čudno, da so na Ravnah ogorčeni: civilna iniciativa iz Braslovč v imenu lastnikov 47 hiš uspešno zavira sprejetje načrta o bodoči avtocesti oziroma delu tretje razvojne osi, pravijo. Mladinska iniciativa iz Raven po lastnih trditvah zastopa interese vsaj 70 tisoč ljudi, a očitno so oni iz bližnjih Braslovč močnejši ali pa spretnejši. Sprašujemo se, pravijo mladinci z Raven, kaj je njihov (Braslovčanov) cilj, za katere lobije delujejo in kdo financira njihovo dejavnost. Vprašanj je torej več kot odgovorov. Ampak to je demokracija. Menda. Zato ni cest, ni varnih hiš za preganjane ženske, ni domov za takšne in drugačne odvisnike, pa še marsičesa ne. In zato drži: sosednja Hrvaška ni bila, ni in tudi ne bo nikoli demokratična država. Če bi bila, bi imela takšne ceste, kot jih imamo mi.

***

Škandal ‘Diesel-Gate’ noče in noče ponikniti. Vse kaže, da ga še najbolj ohranjajo pri življenju Američani.

Nedvomno številni pomembni ljudje koncerna Volkswagen že dolge mesece spijo slabo. Razlogi so znani. A vedno se najde še kakšen, ki tako ali tako plitek spanec še bolj skrajša.

Kot poročajo, naj bi vsaj kakšen ducat tistih, ki naj bi bili tako ali drugače vpleteni v afero ‘Diesel-Gate’, najelo ameriške odvetnike. Vse namreč kaže, da se je ameriško pravosodno ministrstvo nagiba k temu, da bi se rado srečalo s temi ljudmi oziroma tistimi, za katere menijo, da imajo na to temo kaj povedati. Potem se bo (ali bi se) odločilo, ali proti njim vložijo kazensko ovadbo. Vse to med drugim dokazuje, da ameriške oblasti dodatno pritiskajo na Volkswagen. Slednji pa si kljub dogovoru o plačilu odškodnine oziroma kazni v višini 18 milijard dolarjev prizadeva, da bi afero vsaj na oni strani spravil z dnevnega reda do 20. januarja 2017. Tedaj bo oblast tudi formalno prevzel novi predsednik, njegova administracija pa utegne po sedanjih napovedih problem še zaostriti.

Če bo Donald Trump za generalnega tožilca res imenoval sedanjega senatorja Jeffa Sessionsa, potem se utegne to tudi zgoditi. Že doslej so se predstavniki ameriškega pravosodnega ministrstva v Nemčiji pogovarjali z nekaterimi pomembnimi ljudmi koncerna, kar znova potrjuje domnevo o dodatnem pritisku na nemško avtomobilsko hišo. Gotovo je za nemško samozavest precej problematično tudi to, da ameriško pravosodje deluje na nemških tleh, pa čeprav so nemške oblasti same uvedle preiskavo proti številnim ljudem največjega omenjenega avtomobilskega koncerna. Ker je tako, ti nočejo potovati v ZDA ali pa se temu izogibajo. Če bodo Američani vložili ovadbe in kasneje obtožnice zaradi ugotovljenih kaznivih dejanj, jim Nemci ne bodo izročali svojih državljanov, saj nemški zakoni to dovoljujejo samo znotraj oziroma med članicami EU. Seveda obstajajo tudi druge možnosti, recimo Interpol, kar pa tudi ne gre povsem zlahka.

Kakorkoli že, ameriška roka je dolga. In to bi Nemci morali vedeti – če bi brali Martina Krpana.

***

Pri Fordu zanesljivo vedo, kako pomembne so informacije, manj ali skoraj nič se tega ne zavedamo na tej strani Karavank.

Ameriški Ford v svoji raziskavi Looking Further with Ford 2017, s katero skuša ugotoviti trende, ki bodo korporaciji pomagali ustrezno usmeriti svoje delo, ugotavlja bolj ali manj znano: da je sprememba edina stalnica sodobnega sveta in da je danes zelo težko najti natančne, predvsem pa zanesljive informacije. S tem se je mogoče brez zadrege strinjati. Nekako se zdi, da se z izvolitvijo Donalda Trumpa za ameriškega predsednika začenja globalno obdobje negotovosti in sprememb, ki jih ni mogoče predvideti. To seveda ne povzroča težav le politiki in politikom, pač pa tudi ljudem.

 A tisto, kar se zdi zelo aktualno tudi za nas, je ono o težavah pri pridobivanju natančnih in s tem zanesljivih informacij. Drugače niti ne more biti: poplava oziroma stampedo zelo raznolikih informacij in predvsem različnost interpretacij o istem dogodku povzroča zmedo in zadrego oziroma negotovost. Položaj, v katerem se je znašlo slovensko novinarstvo in predvsem časopisi, je katastrofalen: odpuščanje, zniževanje plač, pogoste kadrovske menjave in predvsem menjave lastnikov, ki pravzaprav ne vedo, kaj bi počeli s tistim, kar imajo. In ker je tako, so tudi informacije postale blago, ki ima zelo raznoliko ceno. Ko se temu pridruži še pohlep in ekonomska maksima tega časa – dobiček – je tako, kot pač je. Mediji so zelo pomembni, je trditev, ki ji nihče ne oporeka. A pri nas so tako pomembni, da se utegnejo nekateri prav kmalu posloviti, novinarji pa postati stalni del armade nezaposlenih. Pri Fordu so tudi v tem delu svojega ‘pogleda naprej’ zadeli v črno. Zelo žal.

Janez Kovačič