Oprema: kritičen pogled

Pri opremi ni več dovolj, da ‘je’; pomembno je, kako prijazna je do uporabnika. Razlike so precejšnje.

Tu in tam se pri pisanju testov in ocenjevanju avtomobila še sam sebi zazdim preveč pikolovski.

A drugače preprosto ne gre več; časi so takšni (beri: avtomobili so preveč dovršeni), da le tako lahko najdeš razlike. Ki so včasih tudi očitne in ključne.

***

Še pred četrt stoletja ni bilo težko, dovolj je bilo, da je neki avtomobil nekaj imel, in nismo se spraševali, ali je to dovolj dobro. Klimatsko napravo, ki je danes praktično standardni kos opreme novega avtomobila, namerno preskočim, se pa še dobro spomnim prvih avtomobilov, namenjenih povprečnemu kupcu, ki so imeli pri nas konec 80. let osrednjo ključavnico: Hyundai Pony! Čudovito: vtakneš ključ v vrata, obrneš in vsa vrata se odklenejo ali zaklenejo.

Danes smo precej dlje, zdaj je blizu standarda ‘pameten’ ključ: ta omogoča, da vstopimo v avtomobil, zaženemo motor, ga zaustavimo in odidemo, ne da bi iskali ključ in ga fizično uporabljali. Sliši se krasno.

Saj je, ampak razlike so precejšnje. Pri marsikaterem avtomobilu je treba za vstop (in potem za zaklepanje) pritisniti gumb na kljuki vrat. Načelno je to v redu, malo je le oteženo, če so roke polne česarkoli. Problem je, da imajo nekateri gumb le na prednjih vratih, kar pomeni, da je treba najprej tja, odkleniti s pritiskom na gumb, potem pa k zadnjim vratom in skoznje položiti, kar imamo pač v rokah in kar sodi na zadnjo klop. Pa naj dežuje, ko imamo poleg vsega običajnega v rokah še odprt dežnik.

Nekateri imajo namesto fizičnega gumba na kljuki tipalo in tudi tu se pojavi možnost, da je tipalo zgolj na prednjih vratih z vsemi zgoraj opisanimi težavami. A to še ni vse; ponekod to tipalo ne deluje, kot bi si želeli – še največkrat seveda takrat, ko bi od njega najbolj potrebovali brezhibnost delovanja. Recimo v dežju z dežnikom v roki. Božaš, pritiskaš, prosiš, nič. Pri nekaterih pa deluje brez težav. Razlika je.

Najslabši primer pametnega ključa je, ko je pameten le za zagon motorja. Najprej s ključem odkleneš avtomobil, potem pa ga moraš nekam odložiti, ker pač ni ključavnice za zagon. Motor zaženeš s pritiskom na gumb, kar ni nikakršna prednost pred zagonom s ključem, a prav, naj bo. Nato voziš, ljudje prisedajo, zaustavljaš, odpiraš pokrov prtljažnika, da bi dal nekaj noter ali vzel ven, pa tako naprej in na koncu želiš zapustiti avtomobil. Zaustaviš motor z gumbom, v roki naložiš vse drobnarije in vrečke in torbe in greš ven in … Kam sem dal pa ključ? In s katero roko naj ga zbezam od tam?

Med običajnimi znamkami ima le Renault (v svoji najboljši različici) to urejeno, kot je treba: prideš, odpreš, sedeš, zaženeš, pelješ in uporabljaš avtomobil, zaustaviš avtomobil in motor, nabereš stvari in greš. Pip-pip in se zaklene, ko si zadosti stran.

Preden kdo skoči v zrak: seveda ima še katera znamka v teoriji enako, v praksi pa lahko znatno slabše. Denimo da vse deluje, kot je treba, potem pa ustaviš na bencinski črpalki, da bi dolil gorivo. Zaustaviš motor, izstopiš, greš naokoli do luknje za dolivanje in – avtomobil, vključno z vratci za gorivo, se zaklene. Zakaj se pa pri Renaultu ne?

Najbrž ni kosa opreme, kjer ne bi našel razlik, začenši s tempomatom, seveda pa tudi (in tu še posebej) pri infozabavnem sistemu. Zgolj s tega področja bi lahko napisali knjigo. Razlike so in to takšne, da uporabnika tiste slabše izvedbe preprosto razjezijo.

Skupek teh malenkosti danes naredi avtomobil bolj ali manj prijazen. Avtomobil pač uporabljamo tudi drugače kot da zgolj sedimo, sučemo volanski obroč in pritiskamo na stopalke.

Vinko Kernc

Foto: VK