Opozorilo življenja

Včeraj je bil običajen dan: zjutraj je sonce vzšlo, zvečer zašlo.

Bilo je pred leti, a imam sliko pred očmi, kot bi bilo danes. V neki kraški vasi se peljem pod omejitvijo, z mano prijatelj in moj tamali. Nasproti mi prihaja neki Matrix, rine proti meni, jaz zmanjšujem in rinem na bankino, bolj desno zaradi zidu ni šlo več, a upam, da model le odvije.

BUM! Poči kot hudič – ogledali sta se srečali in zložili, pri mojem je steklo dobilo ‘pajčevino’, tanko plastično ohišje pa je počilo. Ne za policijo in ne za sodnika – zase vem in sem prepričan (prijatelj pa je tudi takoj povedal enako), da sem bil na pol s ceste. Oni možakar ga je pač pihnil. Prepričan sem, da ne nalašč, a bila je njegova napaka.

Nesreče pa so tudi drugačne. Vsak dan se po svetu zgodi milijardo naključij, ki se kot sosledje dogodkov zložijo v nek zaključek. Večine ne opazimo. Nekateri imajo hude posledice. Upam si trditi, da večina prometnih nesreč nastane natanko tako – ne zaradi napake enega, kot v zgornjem primeru, pač pa zaradi rezultata sosledja naključnih dogodkov, ki vplivajo drug na drugega.

Tudi naslednji film bi lahko bil današnji, tako dobro se ga spomnim. Policija in zavarovalnica bi pravilno ugotovili, da sem bil kriv jaz, tega se zavedam tudi sam. Dvopasovnica v mestu pred velikim križiščem, rdeča luč. Stojim na desnem pasu, tretji v vrsti, prižge se zelena. Prvi pred semaforjem spelje … recimo dva metra daleč, zavija desno, drugi v vrsti se tudi premakne. Jaz to opazim in prav tako speljujoč pogledujem v levo vzvratno ogledalo, če bi lahko zapeljal na levi pas, da ne čakam. Pogledam torej levo, pogledam nazaj naravnost in že je bilo prepozno. Bum. Nič pretresljivega. Oni prvi v vrsti se je ustavil pred prehodom za pešce, ampak tri metre pred njim, povsem brez potrebe. Če bi zapeljal le meter dlje, bi šel drugi lahko naravnost (kot je nameraval) in se ne bi zgodilo nič. Tako pa je bila zvita pločevina. Pravzaprav odrgnjena plastika.

Hočem reči, da v resničnem življenju pri veliko dogodkih eden sam težko vpliva na razplet. Znova – trdim, da se mnogo prometnih nesreč zgodi ravno zaradi tega: veliko voznikov ima nek svoj mali prav, a na koncu je rezultat lahko trčenje. Od takšnega s praskami pa do tistega z usodnimi posledicami. Tega se moramo zavedati. In do neke mere je kar prav, da se nam zgodi kakšna praska, saj je to dobro opozorilo, da se stvari dogajajo drugače, kot načrtujemo sami in kot bi si želeli. Bodimo previdni.

Nesreče pa seveda niso le z vozili v prometu, vse opisano v osnovi velja za življenje nasploh. Včeraj je v lepem jutru po sosledju nekaterih dogodkov na nekem dvorišču počilo. Prijatelja ni več. Življenje me je še enkrat jasno in nepošteno opozorilo: danes si, jutri te ni več.

Vinko Kernc