Od BTC do Kosez. S kolesom.

Skušam se spomniti – koliko časa je minilo? Manj ali več kot dvajset let? Skoraj zanesljivo več. Več kot dvajset let se nisem s kolesom vozil po Ljubljani. In sedaj vse na novo in resno, kajti iz BTC do Kosez je lep kos kolesarske poti.

Jasno, v več kot dvajsetih letih se je vse spremenilo: kolesa, kolesarske poti oziroma steze, filozofija kolesarjenje, še država je druga in seveda drugačna. Naj bo nov začetek kolesarske kariere povsem v skladu s pravili, z veliko mero previdnosti in s še več zdrave pameti. Kombinacija vsega bi morala zagotoviti preživetje v okolju, ki je bistveno drugačno od avtomobilskega. Kasneje se izkaže, da lepi nameni in sklepi niso dovolj – tako kot vedno.

O tem, koliko je slovenska prestolnica prijazna kolesarjem, je verjetno toliko mnenj, kot je kolesarjev. Od BTC do prej omenjenih Kosez je mogoče prekolesariti (tudi) po kolesarskih stezah, a je vmes marsikaj. Hitro ugotoviš, da ima kolesar na ljubljanskih ulicah vsaj dva naravna sovražnika – sokolesarje in seveda avtomobiliste oziroma voznike vseh vrst drugih vozil, ne le zgolj avtomobilov. Prva izkušnja s sokolesarjem, pravzaprav sokolesarsko, se zgodi že pri Žalah – v krožišču, ki kolesarjem očitno povzroča vsaj toliko preglavic kot voznikom, se mi nasproti pripelje malce obilnejša gospa skoraj mojih let. Najprej oba na mojo levo, nato oba na desno, potem pa skoraj skupaj. Nič ne rečem, ona nekaj mrmra, sliši se kot – kako pa voziš – nato se zbaše nazaj na kolo in ni je več. Spomnim se nesreče, mislim, da se je zgodila pred leti na kolesarski stezi v bližini AMZS, kjer sta se zaletela kolesar in kolesarka, pri čemer je bilo trčenje za enega usodno. Vožnja s kolesom v napačno smer ali oziroma po isti stezi je v prestolnici očitno tako nekaj samoumevnega, kot vožnja z avtom skozi rumeno in seveda rdečo luč na semaforju. Toda avtomobilska pločevina vendarle ponuja nekaj malega zaščite, pri kolesu tega ni. Kasneje ugotovim, da je to res ljubljanski (ne bom zapisal vseslovenski) kolesarski ‘šport’, kajti gospe pri Žalah sledijo številni drugi. Skoraj nisem opazil, da bi jim, tem ‘gajstfarerjem’, bilo vsaj malo nerodno, češ, oprosti, ne gre drugače, po tvoji strani je krajša pot, pa še mudi se mi … Ampak tudi na kolesu gre vse skupaj precej hitro, zato ljudem skoraj ne moreš pogledati v obraz, kaj šele v oči.

Kmalu postane jasno, kaj je bistveno za kolesarsko preživetje na ljubljanskih ulicah – prožne vratne mišice! Čudno? Daleč od tega, kajti pri vsakem prečkanju ceste, pa čeprav imaš prednost, se je zelo zdravo ozreti daleč čez levo ramo, pa tudi zavzet pogled na desno ne more škodovati. Saj se ve: ko avtomobil zavija desno, gre čez kolesarsko stezo. Zdi se, da se vozniki ozirajo čez svojo desno ramo, a tega zanesljivo ne moreš vedeti, kajti mi, ki smo nekakšni hermafroditi – enkrat vozniki, drugič kolesarji – vemo, da so sodobni avtomobili precej nepregledni, vozniki pa … Če se utegne kdaj zgoditi, da bodo kolesarji izbirali svoj slogan, potem glasujem za starodavnega – previdnost je mati preživetja. Ni bolj smiselnega.

S kolesa je svet okoli tebe malce drugačen, nekako bližji, bolj razložljiv oziroma razločljiv. Tako kot avtomobilisti tudi kolesarji ogledujejo drug drugega. Zvečine so kolesa precej utrujena; očitno je tisto boljše ali celo dragoceno namenjeno popoldanski rekreaciji. Se nič ne čudim, kolesa kradejo množično, a se ne spomnim, da bi kje zasledil tovrstno statistiko. Me pa čudi nekaj drugega – komaj kakšno kolo je opremljeno tako, kot bi po mojem mnenju moralo biti: malo luči, nekaj več odsevnikov, zvonci so očitno relikt, ki se mu kolesarji zlahka odpovedo. Zanimiva in predvsem zelo raznovrstna – glede na spol, starost in še kaj – je kolesarska publika.

Veliko mladih ali vsaj mlajših, presenetljivo veliko žensk vseh starosti in seveda oblik, med starejšimi prevladujejo moški. Način vožnje je prav tako zelo raznolik: če si dovolim nekorektno posploševanje, potem se vsaj tisti dan, ko sem se odpravil na kolesarsko popotovanje od BTC do Kosez, zlasti mladi (in mlajši) za prometno-kolesarska pravila niso veliko menili. Ženske so, zdi se tako, previdnejše, njihov kolesarski ritem je tudi bolj ustaljen, nekako enakomeren. Sam sem se, v tistem prvem, skoraj otroškem navdušenju nad na novo odkritim kolesarjenjem, zagnal in po nekaj sto metrih ugotovil, da zahteva kolo skoraj specifično kondicijo. Potem sem velik del poti prevozil v starejši ženski družbi v ustaljenem ritmu …

Če je avtomobil nekakšen naravni sovražnik kolesarjev (in zanesljivo tudi pešcev) na ljubljanskih ulicah, potem zmoreš hitro ugotoviti, da se kolesarji (tudi) komaj kaj zmenijo za lastno varnost. Je telefoniranje med vožnjo s kolesom dovoljeno ali prepovedano? Nisem še razčistil, ti pa mora biti hitro jasno, da je še veliko bolj ali vsaj tako nevarno kot med vožnjo z avtomobilom. Slušalke so pri mladih kolesarjih pogoste. Vem in verjamem, da je glasba nekaj povsem drugega kot ulični hrup, a vendar si slušalkami na ušesih povsem ‘gluh’ – gluh za zvočna opozorila oziroma zvoke, ki povedo, da se dogaja nekaj, kar je morda bistveno za varno vožnjo. Ampak to že spada na seznam starčevskih opozoril, ki se jim je že zdavnaj iztekel rok trajanja. Mimogrede: otroci se zvečine vozijo v sedežih, ki so nameščeni zadaj, kar pomeni, da gledajo staršem (ali odraslim) v hrbet. Morda, pa res morda, je s stališča varnosti to smiselno, toda ubožčki so prikrajšani za razkošen pregled nad dogajanjem v kolesarskem svetu. In ko jim v obraz tišči še starševski nahrbtnik, je vožnja s kolesom – sem trdno prepričan – precej dolgočasna, pa tudi naporna.

Če na popotovanju od BTC do Kosez vse seštejem in kaj odštejem, skoraj zlahka ugotovim, da se je v teh dvajsetih ali več letih spremenilo veliko, pa hkrati malo. Ostalo je bistveno: na kolesu se moraš zavedati lastne ranljivosti. Pločevino popravijo, kolo tudi, človeka precej teže ali pa tudi ne. In odleteti v nebesa ali kamorkoli že z dejstvom, da si imel kot kolesar prednost, je zelo slaba tolažba.

Janez Kovačič