O šolah vožnje s stališča učitelja vožnje

Martin Žugelj

Učitelj vožnje oziroma inštruktor v avtošoli po stari zakonodaji po mnenju mnogih sploh ni poklic. To sem izvedel od starejše gospe, ki je v enosmerni ulici peljala v nasprotno smer. Na moje opozorilo, kaj počne, mi je odgovorila, da je tukaj v bližini doma, da to počne že dvajset let in da še nikoli ni bila kaznovana. V isti sapi pa me je okarala, da kdo sploh sem in kaj se grem, ker to, kar opravljam, sploh ni poklic ampak bolj konjiček.

S kandidatom, ki je takrat vozil, sva se umaknila in ji tako dala prostor, da se je varno pripeljala do doma, pa čeprav v nasprotno smer enosmerne ulice.

Ta dogodek mi je ostal globoko v spominu in se mi zarezal v srce.

Učitelj vožnje res ni spoštovan poklic in tudi ni pravilno vrednoten. Šola vožnje je neko nujno zlo, ki ga mora vsak bodoči voznik v življenju vsaj enkrat preživeti, če hoče legalno voziti svojega jeklenega konjička.

Ućitelj vožnje je poklic, ki zahteva celega človeka, saj zahteva izobraževanje, poleg strokovnih znanj o prometu in izvajanja le teh, tudi specifična  znanja psihologije, didaktike in osebnostne terapije kandidatov, saj je od tega odvisna uspešnost izgradnje bodočega voznika (strah pred hitrostjo, nemotorika, dojemanje ostalih udeležencev v prometu in drugo). Učitelj vožnje nima rednega delovnega urnika in dovoljeno mu je delati devet ur dnevno. Pogosto zahteva od učitelja polno odrekanj tako pri prostem času kot tudi pri rednih obrokih. Učitelj vožnje ima vsako leto periodična izobraževanja, ki so obvezna za vse, ki ta polklic opravljajo, in redne zdravstvene preglede, kjer se ugotavljata fizična in psihična sposobnost. Vse to za okoli 4,5 do 5,5 evra za uro dela. Če naredi prkršek v prometu, je največje dovoljeno število kazenskih točk 5; ostali vozniki 18, mladi vozniki 7.

Kot rečeno pripravimo kandidata za samostojno, varno vožnjo v prometu.

Za volan gre lahko vsak, ki opravi zdravniški pregled pri pooblaščeni zdravstveni ustanovi, tečaj prve pomoči ter republiški test iz poznavanja cestno prometnih predpisov na Roški in ki je predhodno obiskoval tečaj cestno-prometnih predpisov v izbrani avtošoli, kjer se istočasno izvede tudi vpis v register avtošol in se kandidata zavede v dnevnik tečajev cpp. Ko vse to opravi, lahko prične s praktičnim poukom, kjer mora opraviti obvezen program, ki zajema minimalno 20 ur vožnje. Cena ure vožnje je v povprečju 25 evrov , večina šol vožnje pa ponuja paket ur in tečaj cpp, tako da stane ura od 20 do 23 evrov (odvisno od paketa 10 ali 20 ur vožnje). Država ne predpiše minimalne cene ure vožnje zaradi lojalne konkurence. Po izračunih bi bila ekonomska cena nekaj pod 32 eur.

V šoli vožnje mora tako biti zaposlen predavatelj cestno prometnih predpisov, običajno tudi učitelj vožnje v isti osebi.

Kakšen program mora opravit kandidat je predpisano. Knjige za učenje teh snovi so na trgu v prosti prodaji in na internetu. Kandidat bi se načeloma lahko naučil te snovi samostojno, podobno je pri tečajih prve pomoči. Tečaj cpp v šoli vožnje stane od 20 do 90 evrov.

To je torej kratek vpogled v delo in okoliščine, s katerimi se soočajo avtošole in vozniki inštruktorji. Prihodnjič pa morda kakšna bolj ostra.

Martin Žugelj, učitelj vožnje