O (tudi avtomobilskem) napredku in starosti (ljudi)

Najprej o starosti ljudi. Statistično je definirana z leti, v praksi pa menda velja, da je človek star, ko začne odklanjati spremembe. To se (pre)mnogim zgodi že v puberteti, večini pa tam po petdesetem ali šestdesetem.

Potem o omenjenih spremembah. Namerno uporabim ta izraz, ker ga sicer pogosto slišite zapisanega ali izgovorjenega kot ‘napredek’. Tu se zadeva seveda zaplete.

Zatorej o napredku. Pod to štejemo vse, pretežno dobrine (a tudi odnose, družbene sisteme in podobno), katerih namen je, da človeku življenje nekoliko izboljšajo na različnih področjih njegovega udejstvovanja. Sprememba je lahko napredek, še zdaleč pa ni nujno.

Preden začnem nergati nad kakšno novotarijo, se venomer najprej vprašam, ali ni to morda posledica ‘odklanjanja sprememb’ ali po domače starosti. In skušam biti krut do samega sebe. A (pre)pogosto ugotavljam, da se kakšna novotarija po zgornji definiciji ne more uvrstiti v napredek, kvečjemu v spremembo. Toda ljudje smo si to zakuhali sami, kar me spominja na vzroke propada starih Rimljanov: naveličanost nad stanjem, ki je. Vse bolj pogosto mora biti nekaj novega. Kapitalizem je seveda najboljše gnojilo za takšno stanje in za serviranje nečesa novega.

Avtomobil je, jasno, kot druga največja investicija (za nepremičnino) večine potrošnikov najbolj na udaru; človeka ne moreš ‘prisiliti’ v menjavo stanovanja vsakih nekaj let, saj si ga navsezadnje lahko vsake toliko s pomočjo Ikee dosti ugodno spremeniš. Avtomobila ne moreš: platišča so že davno oguljen način, radijski sprejemniki tudi, da o nalepkah ne govorim. Zato je treba menjati avtomobil in proizvajalci pridno skrbijo, da je vzrokov za to vse več.

Načelno je to čudovito – nekje sem prebral, da je v razvitem svetu vsak peti človek na nek način povezan z avtomobilsko industrijo tako, da je od nje vsaj malo odvisen. Zatorej: živela avtomobilska industrija.

Problem je v tem, da imajo proizvajalci včasih premalo domišljije. Ko smo med primitivizem poslali platišča, nalepke in avdio sisteme, se je z večanjem zavesti o biti pojavila varnost. Hitro so iznašli zvezdice kot ‘izdelek’, ki ga je treba imeti, saj imamo sebe in svoje bližnje navsezadnje najraje na svetu. Super, a zdaj smo prišli s kombinacijo smiselnosti, cene in tehnike v tem poglavju tako daleč, da smo se limiti približali na las. Narod je tudi že malce pozabil, itak pa so (skoraj) vsi avtomobili že petzvezdični.

Vse prej kot nepomembna je tudi zavest o okolju, čeprav ne več toliko kot lastna glava iz prejšnjega poglavja. Ja, super, EuroX, toda ne, če stane. In tudi tu je kombinacija smiselnosti, cene in tehnike prišla tako daleč, da je ustrezna limita pred nosom, itak pa so vsi avtomobili že Euro5.

Kaj zdaj? Seveda, igrače. Za velike. Če malo poenostavimo, so avtomobilske reklame sestavljene iz popustov, vrednosti izpusta ogljikovega dioksida in gedžetov. Povezljivost, Bluetooth, točka ‘hot spot’, internet, slike, avdio predvajalnik, pa še vse drugo, kar je specifično za avtomobile – varnostni sistemi, asistenčni sistemi, nastavitve ozadja na zaslonih, …

Prijatelj z od mene precej daljšim stažem pri sledenju avtomobilski branži me je spomnil. Danes lahko pri avtomobilu srednjega razreda kupec samo pri žarometih izbira med številnimi možnostmi, halogenski, ksenonski, LED, LED samo za dnevne, običajne dnevne, samodejni preklop med dolgimi in zasenčenimi, samodejno prižiganje žarometov, pranje žarometov, samodejna nastavitev višine snopa, morda še kaj. Samo v žaromete je vgrajene toliko tehnike, da se avtomobil pri starosti kakih petih let spremeni v totalko, če samo nežno poljubiš nekoga pred seboj. V sedemdesetih so imeli ameriški avtomobili vsi enake žaromete. Smiselna pot je pa nekje vmes.

Koliko je avtomobil še avtomobil v prvinskem pomenu pove tudi to, da danes naprimer pri Fordu sploh ne povedo (zapišejo) več, kako so na avtomobil obešena kolesa. Koga pa to pravzaprav sploh še zanima? Menda res samo še tiste starce, ki so avtomobil morali razumeti, če so hoteli položiti vozniški izpit.

Vinko Kernc