Ne odlašaj na jutri! Ne odlašaj na jutri!
Tile današnji petelinčki so nekaj čisto drugega, kot smo bili pred mobilno dobo. A nekaj, upam, velja tudi zanje … *** Življenje je lahko... Ne odlašaj na jutri!

Utrinek iz sindikalnega izleta v Kamniški Bistrici. Sproščen, prijeten kolektiv. Četrti z leve je Zdenko Nosan.

Tile današnji petelinčki so nekaj čisto drugega, kot smo bili pred mobilno dobo. A nekaj, upam, velja tudi zanje …

***

Življenje je lahko v splošnem povzeto zelo na kratko: mladost in šolanje, zrela doba in otroci, umirjanje ob vnukih. Pa vendar ima vsak sebi lastno, edinstveno zgodbo. Nekateri gredo le skozi, drugi požirajo informacije z vseh strani. Tem so, jasno, šolska leto odločilna.

Šolanje je življenje na fronti. Ne na vojaški, seveda ne, na šolski: na hribu učitelj, profesor, v dolini učenci, dijaki, študenti. Ta fronta po navadi traja dlje, kot sta trajali obe veliki vojni skupaj, zato ni čudno, da te zaznamuje za zmeraj.

Med šolanjem gredo učencem po glavi zelo različne misli, zvečine pod vplivom hormonskega odraščanja ali pubertete. Šele ko ti uspe puberteto vsaj za silo premagati, se splošna slika izostri. Učitelji, nekoč morda s stališča učenca celo sovražniki, nenadoma postanejo pomembni mejniki, ki so iz učenca naredili odraslo osebo. Vsak pusti nek svoj vtis, le nekateri izmed njih velikega, pomembnega.

Učitelj seveda ni le ‘starec’, ki stoji nasproti učencev v šoli. Učitelj je vsak človek, ki te nekaj (pomembnega) nauči. Starši, sorodniki, vzgojiteljice, prijatelji, sodelavci, vplivne osebnosti, vse to so neposredni ali posredni učitelji. Od človekove dojemljivosti in sposobnosti prepoznavanja pomembnosti je odvisno, kaj se bo naučil in kako bo informacije ovrednotil ter sestavil v celostno sliko.

Tam v nekih daljnih, še jugo časih sem, še preden sem poračunal stvari s fakulteto, po spletu okoliščin pristal v zbornici Srednje šole za strojništvo. Čisto in povsem nepripravljen. Neke vrste šok: včeraj ponižno na zunanji strani teh vrat, danes že kar na notranji. Tudi nikogar nisem poznal, ker kot dijak nisem obiskoval te šole.

To tesnobo je težko opisati; ni travmatična, sploh ne, je pa adrenalinska. A sledi še večji šok: z dnevnikom (jah, tega danes ne poznamo več, je pa lepo počilo, ko si z njim poravnano udaril po katedru) v roki iz zbornice po hodnikih do učilnice, ki so ti jo dodelili, skozi gručo dijakov, med katerimi se marsikateri zdi starejši od mene, vsi pa se ozirajo za mano, šepetajo in šušljajo, v času, ki se je zdel neskončno dolg, na koncu s ključem odklenem in odprem vrata. V tistem hipu so bili učenci na hribu, jaz pa čisto sam in neoborožen spodaj v dolini.

Čisto podzavestno sem pričakoval vsaj malo moralne podpore v zbornici in povsem odkrito povem, da sem bil glede tega absolutno potešen. Seveda niso vsi planili okoli mene z nasveti; še bolje – vzeli so me, kot da sem že inventar tega posvečenega prostora. Zdenko Nosan, takrat profesor, je bil eden tistih, ki mi je zgolj z nasmeškom ali pomežikom obeh oči večkrat vlil zadostno dozo samozavesti, da sem uspešno preživel šest profesorskih let v tisti šoli.

***

Življenje v zbornici je nekaj posebnega: pet ali največ 15 minut druženja in priprav na naslednjo šolsko uro prekine zvonec. A po šestih letih nedvomno ločiš tiste, ki so ti bolj ljubi. Z Zdenkom sva se zadnja štiri leta po telefonu dogovarjala za poslovno-prijateljsko srečanje. Oni dan je še bil, danes ga ni več.

Vinko Kernc

Foto: VK