Fenomen Tomos

Kaj je, resno, narobe z nami, Slovenci?

V tistih gnilih časih smo bili sposobni ustvariti podjetja in blagovne znamke, ki so nekaj pomenile, danes životarijo, propadajo ali so v rokah tujcev. Elan, Gorenje, Iskra, Sava, TAM, HK Jesenice, NK Olimpija, Viki krema, Jelovica, Plamen Kropa, … Moj prestolonaslednik, ki jih je ravno napolnil 10, prepeva pesem iz reklame »… lupimo in čistimo, ribamo, sekljamo, …«, pa se mu o soc časih niti sanja ne. Ko sva nekoč zašla v Ajdovščino, je bil ves prevzet in si hotel na vsak način ogledati proizvodnjo v Fructalu, potem pa še pokupiti pol tovarniške trgovine.

V isti zgodbi je tudi Tomos. Povprečen Slovenec ga dobro pozna, se mu pa tudi sanjati ne more, kakšne zanesenjake imamo. Vseh sort so, od ljubiteljev starih mopedov in mehanikov mojstrov do p(rep)rodajalcev in fetišistov. Imamo klube, ki ne životarijo, ravno nasprotno. Imamo tudi ljubitelje, ki niso v klubih, a ravno tako zavzeto negujejo to blagovno znamko – ali teoretično ali imajo moped ali oboje.

Tomosijad ali zborov ljubiteljev motociklov znamke Tomos je vsako leto kar nekaj po celi Sloveniji. Za udeležbo se organizatorjem ni treba bati, Koprčani jo menda že omejujejo.

Bolj osebno tonem v tole zgodbo, bolj zijam. Ljudje poznajo vire rezervnih delov (Italija, Srbija, Kitajska!) in kakovost teh in onih, sestavljajo mopede, ki so na koncu z naskokom lepši kot tovarniški pred tremi desetletji in več, pri tem pa zapravljajo takšne količine denarja, da to že meji na blaznost. Če dam samo primerjavo: dobro ohranjen, 35 let star 90 Electronic je na trgu vreden preko 2.500 evrov (cene pa segajo tudi do 4.000!), 10 let star Ducati Monster 600 pa zgolj 2.000.

Zaljubljenost v znamko in njene izdelke izpred osamosvojitve sega tako daleč, da se krešejo mnenja in buhti rivalstvo, kdo več ve in kdo ima lepšega. Nastajajo legende … Neki prijatelji so pred časom iz neke kraške jame potegnili star 90 E, katerega je neki oče iz jeze pred 35 leti vrgel vanjo … Kraševci za Tomos pravijo, da kratica pomeni Tovarna motorjev Sežana, kjer so menda postavili temeljni kamen tovarni in kjer so tudi sestavili prvih nekaj sto primerkov, pa so potem po politični poti vse skupaj preselili v Koper. S na koncu imena je tako postal Slovenija. Koprčani seveda trdijo drugače …

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Neki gospod srednjih let blizu Grosuplja jih obnavlja, zase, seveda, a tudi po naročilu. Ko mi je govoril o cenah, se mi je kar malo meglilo od osuplosti. Pesta koles je treba kupiti evropska, ker kitajska razpadajo … Pestom ojača del, ki nosi ležaje, in jih potem spolira, včasih tudi kromira, kromira tudi obroče, ki morajo biti italijanski, enako je s špicami … Delo plus material – nekaj 100 evrov za platišče! Kje je še cel motocikel. Povsem novo poglavje je tudi friziranje, kjer gredo cene prav tako v višave.

Slovenjgradčani se na Tomosijado na Primorsko pripeljejo kar z njimi, dva dni se vozijo v eno smer, kdo ve, kako jim trpi zadnjica. Malce se mi sanja, tudi meni nekoč s Tomosi Trst in Celovec nista bila predaleč, vrh Krvavca pa ne previsoko.

Tomosijad se udeležujejo tudi bolj ali manj znana imena. Kot bi govoril z Giacoso sem se od ugodja naježil, ko sem imel priložnost govoriti z Vinkom Forzo, človekom, ki je zasnoval prav tisti Tomos, ki mi stoji v neki garaži že od mojega 17. leta. Uf, sem se moral krepko nazaj držati, da ga nisem zadušil z vprašanji.

Pa Slovenci nismo edini, ki gojimo ta kult. Celotno področje bivše Jugoslavije je motorizirala ta tovarna in ogromno teh dvokolesnikov se še vozi tam. Da posel cvete, dokazujejo mali oglasi na hrvaških in srbskih spletnih straneh. Tu je še zelo aktiven Tomos klub na Nizozemskem, kjer je imel Tomos tovarno (mimogrede – v soc časih je tudi Tomos investiral v prijateljske države in menda postavil proizvodnjo na Kitajskem, pa so jo Kitajci po nekaj letih preprosto nacionalizirali) in bojda je klub ljubiteljev Tomosov celo v New Yorku.

Vse lepo, a kje se je zataknilo? Zakaj so Tomosi danes tako prozorni izdelki, da jih mularija praktično niti ne pozna, kaj šele ceni?

Iz vedenja, ki se mi je na pol nenačrtno nabralo v zadnjih letih, bi si skoraj upal napovedati, da če bi se kdo okorajžil in pognal proizvodnjo nekaterih starih ključnih modelov, bi imel komu prodajati. A to je zgolj moje mnenje.

Trdim pa, da smo v smeti vrgli še eno kultno domačo blagovno znamko.

Vinko Kernc