Elektromobili: še vedno negotova usoda

Elektromobili tudi pri nas niso več čudež, se pa prodaja, tako kot v Evropi, meri v promilih.

Kaj in kdaj se bo zgodilo z elektromobili, še vedno ni jasno.

Zagotovo nekoč bodo, a to smo vedeli tudi pred 50 leti.

***

Strojniku ni težko; najsodobnejši motorji z notranjim zgorevanjem (MNZ) imajo do 45-odstoten izkoristek, elektromotorji (EM) pa preko 90-odstotnega. MNZ ima zelo neugodno krivuljo navora, EM pa praktično ravno in to od 0 vrtljajev v minuti. Iz tega izhajajoč se ni težko odločiti.

Ampak vedno je nek ampak.

O tem, kdaj bodo elektromobili resno zavzeli avtomobilski trg, odločajo naslednji dejavniki: kupci, proizvajalci, infrastruktura in države.

Kupci imajo še vedno resne zadržke: elektromobili so nepraktični (doseg, čas polnjenja, malo polnilnic, manj notranje prostornosti) in dragi.

Proizvajalci še nimajo kaj dosti za ponuditi, poleg tega prodajajo elektromobile z izgubo, kjer je menda zmagovalec Tesla, ki – ker izdeluje zgolj elektromobile – že vsa proizvaja samo izgubo. V elektromobilnost jih sili bolj ali manj težnja po tem, da se bahajo s pionirstvom in do neke mere tudi to, da si zmanjšujejo povprečje izpustov ogljikovega dioksida svoje prodajne ponudbe, kar je v EU precejšnjega pomena.

Infrastruktura je borna, začenši pri virih: današnji elektroenergetski sistem ni sposoben gnati resnega števila elektromobilov na cestah. Tudi zato je polnilnic še malo, drugi razlog pa je, da se te pač gradijo z ničle in cel proces traja. Na drugi strani je, kar je tu odločilno, nafte še vedno dovolj in je lahko zelo poceni, infrastruktura (bencinske črpalke) pa je popolna.

Države (oziroma zakonodaja) so odločilne, a tudi ne morejo preko zmožnosti tehnike in virov. Če ta hip prepovedo avtomobile z notranjim zgorevanjem, se bo svet ustavil. Kako hitro naj teče proces prehoda, pa nihče ne ve. Danes se sicer zdi, da dajejo države (vsaj v EU in drugih razvitih delih) prednost elektromobilom (predvsem s subvencijami, a tudi z brezplačno elektriko za polnjenje – oboje pa mora vendarle nekje nekoga udariti po žepu oziroma je zato nekje nečesa manj), a morda le ni čisto tako.

Verjetno daleč najbolj odmevna vest prihaja iz Danske, pionirke proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, ki ima vetrnih elektrarn več kot dreves. Na (postopkovno malce zapleten) način namreč postopno ukinjajo oprostitev (sicer visokega) davka na uvožene avtomobile do leta 2022 in rezultati so že vidni: trg elektromobilov in priključnih hibridov je v prvem četrtletju letošnjega leta v primerjavi z enakim obdobjem lani padel za celih 61 odstotkov. Tesla se je seveda že pritožil.

Žogica tako skače med zakonodajo in proizvajalci, kjer pa kupci in infrastruktura igrajo vse prej kot zanemarljivo vlogo. Ta štiristranski ‘ping-pong’ bo brez dvoma še zanimivo spremljati.

—

Za razvedrilo pa malce k fiziki in sicer kako primerjati porabo med avtomobili z MNZ in EM. V računu je upoštevano dejstvo, da ima dizelsko gorivo za dobrih 12 odstotkov večjo gostoto energije od bencina, račun pa velja le za vozilo, torej tu ni upoštevan izkoristek pridelave in transporta električne energije.

Proizvajalci podajajo porabo elektromobilov v kilovatnih urah na 100 kilometrov, pretvorba v litre na 100 kilometrov pa se glasi:

Bencin: 0,1125 × (kWh/100 km) = (l/100 km)

Dizel: 0,1 × (kWh/100 km) = (l/100 km)

Primer: Renault Zoe porabi normno 14,6 kWh/100 km, torej preračunano kot 1,64 l/100 km (bencina) oziroma 1,46 l/100 km (dizelskega goriva).

***

Kakorkoli obrnemo, so elektromobili v medsebojni odvisnosti stanja še vedno na slabem. In navsezadnje tudi ni prav nič pomembno, kdaj bodo. Ko bodo, jih bomo pač kupovali. Za zdaj jih kupujejo le verniki in tisti redki, ki se jim zares izplačajo.

Vinko Kernc

Foto: VK