Butalci z elektromobilom

Kaj je lahko lepšega za voznika elektromobila kot takšen ‘pozdrav’ polnilnice?

Prijatelj je kupil elektromobil. Pravi, da je med mantro zaslišal nek notranji klic, da mora postati ‘eko’. Odšteje nekih 45 tisočakov, za vsak primer nabavi neke tri kartice za električno polnjenje in se zmagoslavno pripelje v petek popoldne domov.

Sobota je deževna, a na družinski izlet je z novim avtomobilom pač treba iti. Z merilnika prebere, da je dosega za 274 kilometrov, zato se kapitan odloči. Smer: Obala. Takole piše.

***

»Zaradi zastojev zapeljem kar na staro cesto proti morju, vozim natanko po omejitvah s tempomatom in ves čas nadziram podatek o dosegu. Ta niha dol, gor, dol, …, bolj ali manj seveda dol. Srečno prispemo v Koper in napadem Petrolovo črpalko – da za vsak primer malo dotočim, ker je dosega samo še za 111 kilometrov. Na Petrolu pa – na mestih ob ‘elektro črpalki’ parkirani avtomobili uslužbencev (kar izvem potem pri blagajni). Tam mi še povedo, da z mojimi karticami pri njih ne morem polnit, Magne nimam. Prav, pokličem prijatelja, ki je domač z elektro sceno in ki me napoti na prijazno polnilnico ob obali. Super, polni. Gremo naokoli za par ur, potem pa domov.

Naredimo krog, spijemo pijačo, ko se stemni kot na sodni dan. Za vsak primer jo mahnemo proti avtomobilu, ko se ulije. Ampak ulije! Od glave do pete do kože mokri pospravimo kabel in krenemo proti domu. Okej, 174 km dosega bi moralo zadostovati za 111 kilometrov poti do doma.

Pogumno začnemo na avtomobilski cesti s tempomatom na 90 (za nami kolona!) in s prižgano klimatsko napravo, da se ne bi rosilo. Pri Razdrtem, ko je doseg že ubijalsko padel, za vsak primer zavijem na staro cesto, nadaljujem s tempomatom na 60 (v naseljih pa seveda 50 oziroma kolikor je pač dovoljeno), vklopim način eko plus (adijo klimatska naprava!), medtem pa vedno bolj premražena (mokra!) posadka brska po spletu, kako je s polnilnicami na poti.

Prijazen potovalni računalnik me trikrat opozori, da s preostalo elektriko ne bom dosegel cilja (ker sem seveda v navigacijsko napravo vstavil domač naslov). Ali naj mi najde polnilnico, sprašuje. V času vsemogočne elektronike naivno pričakujem, da bo rekel nekaj v smislu: »Če hočeš priti do cilja, vozi največ 60 kilometrov na uro,«, ampak to je kot kaže še sci-fi. Mogoče je kartografija dvodimenzionalna in ne vidi vzponov in spustov ali pa je kaj drugega. A ker je ravno ponudil, si mislim: pa daj, najdi kaj. In mi ponudi neke polnilne postaje, ampak še vedno do kože mokri vztrajamo, ker kaže, da bomo s previdno vožnjo le prišli do doma.

Medtem se avtomobil znotraj povsem orosi, le prednja šipa je nekako v redu. In se tudi stemni. Noč, pač. Posadka odkrije, da je čisto blizu našega doma polnilnica, ki jo ponudi spletna stran, prepisana z ene od mojih kartic. Super, naravnost tja!

K sreči je mesto prosto. Toda noč je črna z dežjem in polnilna postaja je na koncu poševnega parkirnega prostora, zato skušam obrniti avtomobil. Ampak kako, ko pa nič ne vidim. Kamere za vzvratno vožnjo nima, skozi ogledala in šipe ne vidim nič, sistem pa ne dopusti izklopiti eko načina, ker je pač dometa le še za 19 kilometrov, zato ni nič s klimatsko napravo in njeno pomočjo pri odroševanju. Grem na pol na pamet in k sreči nič ne popraskam ali udarim.

Še vedno mokri do kože, predvsem pa premraženi do kosti (ker gretje ne deluje), parkiramo, izvlečemo kabel, priklopimo in prislonimo kartico k polnilni postaji. Neznan uporabnik, pravi. Super. Dovolj imamo, gremo se domov posušit.

Ob točno 0.07 mi črv ne da, grem v avto (zdaj tudi naprej ne vidim skoraj nič, ker se je medtem orosila tudi prednja šipa) in v center mesta na polnilne postaje, ki jih poznam. Prva: Postaja ni v obratovanju. Fino. Druga: je v obratovanju. Super. K sreči je prenehalo deževati, a sem zdaj od mokrega sedeža spet moker do kože. Izvlečem kabel, vklopim v postajo, prislonim kartico. Ta bere, potem pravi, da je OK, in izpiše nekaj v smislu »Polnjenje se pričenja.«

Uau, zmaga!

A po eni sekundi: »Polnjenje se končuje. Polnjenje končano. Srečno pot.«

Oooo, tole je pa hitro polnjenje. V eni sekundi s praznega do polnega?

Ja pa ja. Spakiram kabel in parkiram doma pred hišo. Dometa je še za 15 kilometrov. Ravno dovolj, da v ponedeljek odpeljem avtomobil prodajalcu in ga zamenjam za dizla, pa še kakih 20 tisočakov mi bo ostalo v žepu.

Ne vem, čisto mogoče sem tudi sam kaj narobe naredil. A kljub temu: tako počasi (kar vključuje tudi oviranje drugih udeležencev v prometu), tako stresno in tako premraženo, pa da ne govorim, da tudi nevarno (zaradi orošenih šip), se nisem peljal že kakih 45 let. In se ne grem več te eko elektrifikacije.«

***

Zgodba je resnična, le osebe smo zaradi zaščite zasebnosti prilagodili. Zaradi zakona o kratkih prispevkih na spletu smo jo tudi malo skrajšali, a bi z vsemi podrobnostmi še bolj govorila v prid avtomobilom z motorjem z notranjim zgorevanjem.

Avtomobil tu ni nič kriv. Le čas pač še ni na strani elektromobilov.

Vinko Kernc

Foto: VK