Avtomobilski teden 44, 2016

Variant hitre ceste, ki bi Obalo rešila prometnih zamaškov, je nešteto. In ker jih je toliko, bodo (in bomo, jasno) o tej cesti sanjali še dolgo.

Slovenska demokracija ali pa vsaj tisto, kar mislimo, da je, je ena velika skleda. Okoli nje nepregledna množica, v skledi prav toliko ali še več žlic. Velika večina zajema na polno, ni jim mar, ali je prav ali ne, ali bi bilo lepo, ko bi kaj pustili. Predvsem pa, ali si morda niso vzeli preveč.

Nekako v tej prispodobi se rojeva nova cesta oziroma obvoznica na Obali, cesta, ki naj odpelje promet naprej proti Istri. Saj se ve: zlasti poleti ali skoraj šest mesecev so zastoji sestavni del življenja na tem koščku slovenske zemlje. Slabe volje je veliko – in še več je bo. Različic ceste tja proti Hrvaški je skoraj nešteto. Ampak nič ne ustreza. Enkrat bi bilo treba žrtvovati veliko obdelovalne zemlje, drugič podreti preveč hiš. Ena varianta, ki menda sploh ni slaba, nima resnih možnosti, ker gre preblizu hiše koprskega župana, pravijo. Stroka predlaga eno, na številnih javnih obravnavah pa drugo, tretje, četrto, peto. Zanimivo: ko omenjajo predor Markovec, ki je nastajal deset let in se skozenj vozimo dobra tri leta, je slišati, da že sedaj pravzaprav ne zmore vsega prometa. Fino in spodbudno … Enkrat je tudi tako, da se prebivalcem tam doli zdi, da jim tovrstno življenje odreja dobrih sto kilometrov oddaljena prestolnica (»Iz Ljubljane ste prinesli kup papirjev in nam ponujate torto, mi pa te torte nočemo,« je bilo pred nedavnim rečeno na eni javnih obravnav). Skratka, vse kaže, da hitre ceste proti Istri še dolgo ne bo – ker je slovenska demokracija takšna, da odločajo pač vsi. Pa saj ni tako zgolj ob morju. Tudi variant hitre ceste na tretji razvojni osi je veliko, a je znova tako, da eni vasi povsem ustreza, druga je ogorčeno proti. In da je takšno novodobno iskanje najboljših (cestnih) rešitev skregano z minimumom zdrave pameti in da najbolj škoduje prav lokalnim prebivalcem, bi moralo biti najbolj in najprej jasno prav njim. Pa jim očitno ni.

***

Ko končaš študij na ameriški univerzi, si takoj dolžan – če nimaš premožnih staršev ali če ne zadeneš na lotu …

Čeprav je Donald sedaj, ko se pripravlja na selitev v Belo hišo, tudi veliko bolj naš kot je bil še pred kakšnim dnevom, se v svoji sloviti kampanji nikoli ni spustil tako nizko ali globoko, da bi kaj rekel o tegobah običajnega Američana – čeprav ga je prav ta inavguriral na najmočnejši položaj na obli. Je pa nekaj o tem rekla, res mimogrede, njegova užaloščena protikandidatka. Takole gre: skoraj 60 odstotkov ameriških študentov oziroma tistih, ki so študirali, ima ob koncu šolanja med 28 in 29 tisoč dolarjev dolga. Študij na oni strani je drag in če nimaš staršev, ki imajo dovolj pod palcem in so voljni plačevati študij, je treba najeti posojilo. Menda so tudi izračunali, da skupni tovrstni študentski dolg znaša vsaj toliko, kot vsa posojila, ki jih Američani najamejo za nakup avtomobila! Ni znano, koliko je to, toda če veš, da v ZDA letno prodajo med 17 in 18 milijonov vozil (in prav letošnje leto naj bi bilo po tej strani zelo ugodno), potem si čez prst izračunaš zgolj to, da gre za izjemno vsoto. Sedaj smo na precej dobri poti, saj utegne biti kmalu enako ali vsaj podobno tudi pri nas. Razprave o financiranju javnega in zasebnega šolstva so zgolj uvertura v plačljivo šolstvo ali ostro delitev med slabim javnim in dobrim zasebnim – kot na oni strani Atlantika. Kako že trdijo nekateri – prej je bilo vse slabo in temačno, sedaj je vse svetlo in lepo?!

***

Avtomobilsko industrijo, tudi ameriško, preveva pesimizem. Kmalu bo jasno, ali je strah upravičen.

Ko je bil Donald Trump še daleč od tega, da bi lahko kakorkoli računal na položaj ameriškega predsednika, je grmel proti Fordu. Ta je že pred časom napovedal veliko investicijo v sosednjo Mehiko. Ne bom pustil, da se bo to zgodilo, je grmel. Ni čisto jasno, kako lahko v centru neusmiljenega kapitalizma zasebni družbi, kot je Ford, prepoveš vlagati tam in tja, kamor si želi. Toda če oblast ni na tvoji strani, je možno marsikaj. Ne bi se zelo čudil, ko bi se Ford čez čas odpovedal svoji nameri, kajti Trump je obljubljal nova delovna mesta in prav delavci v treh velikih ameriških avtomobilskih tovarnah – po vsej verjetnosti ‘njegovi’ volivci – so žrtve ostre tuje konkurence na ameriških tleh. Ni mogoče spregledati, da avtomobilsko industrijo preveva opazen pesimizem, kajti zaščita domače industrije, torej nekapitalistični protekcionizem, utegne biti eden prvih ukrepov novega predsednika. Avtomobili so vedno na očeh (to dobro vemo tudi v tem evropskem kotu) in temu primeren je tudi odziv javnosti. Novi mož Ovalne sobe bo zanesljivo iskal nekaj, s čimer bi hitro dokazal, da predvolilne obljube niso eno, stvarnost pa nekaj povsem drugega. Zaskrbljeni so tudi v Volkswagnovem Wolfsburgu: pod sedanjo administracijo je bil glede afere ‘Diesel-Gate’ dosežen dogovor, ki je sicer zelo drag, a naj bi škandal odpihnil z mize. Povsem brez skrbi ne morejo biti niti druge avtomobilske hiše, še posebej tiste, za katere je ameriški trg skoraj izjemnega pomena. Ampak vsaj nekaj bi že smelo držati: nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha – niti tam čez ne.

Janez Kovačič