Avtomobilski teden 30, 2017

Po mesecu dni se je končala stavka delavcev v Fiatovi tovarni v Kragujevcu. Primerjava s stavko na Slovaškem je skoraj nespodobna.

V sredo se je končala stavka v Fiatovi tovarni v srbskem Kragujevcu. Trajala je skoraj mesec dni in sedaj se zdi, da so vsi zadovoljni – stavkajoči, ki naj bi, tako pravijo, dosegli tisto, kar so hoteli, tudi Torino. Morda je še najbolj zadovoljna srbska vlada oziroma država, ki je 19-odstotna lastnica tovarne, v kateri nastaja Fiat 500L.

Letos in prihodnje leto se bodo plače zaposlenih povečala za 9,5 odstotka, nekaj več bodo dobili tudi za prevoz na delo in za malico. Po poročanju srbske državne televizije se bo povprečna plača v tej tovarni s sedanjih 38.500 povečala na prihodnjih 42 tisoč dinarjev, kar prevedeno v nam bolj znano valuto pomeni, da bodo v žep dobili 350 evrov.

Pri vsem tem je zanimivih nekaj malenkosti. Pred časom se je končala stavka delavcev v Volkswagnovih tovarnah na Slovaškem. Tam pogajanja z upravo niso trajala ves mesec kot v Srbiji oziroma Kragujevcu, pač pa je bilo vse dogovorjeno v tednu dni. Povprečna bruto plača zaposlenega v VW na Slovaškem bo po novem okoli 1.800 evrov, kar je dvakrat več kot znaša povprečna bruto slovaška plača. Na stran delavcev se je odločno postavil predsednik slovaške vlade, ki je hkrati menil, da je nespodobno, ker zaposleni v Volkswagnovih tovarnah v Nemčiji zaslužijo vsaj še enkrat več, pa njihova produktivnost ni še enkrat večja.

V Srbiji je bilo seveda drugače. Videti je, da je lastniku, torej italijanski avtomobilski korporaciji, prišlo kar prav, da so v Kragujevcu ustavili stroje. Fiat 500L v portfelju Fiatove avtomobilske ponudbe pač nima teže, ki jo pri Volkswagnu predstavljajo avtomobili, izdelani na Slovaškem. To, da se je proti stavkajočim postavila sveže nova predsednica srbske vlade, ki je na stavkajoče ‘izstrelila’ trditev, da  škodujejo Srbiji in njenemu gospodarstvu, je tudi že znano. Razlika med eno in drugo stavko je torej vidna vsaj z Lune – kot je razlika med tistim, kar danes v avtomobilskem smislu predstavljata nemški Wolfsburg, kjer je doma koncern Volkswagen, in Torinom, kjer že več kot stoletje domuje Fiat. Prav zato bi bila primerjava s sedanjim in nekdanjim Kragujevcem, ko je tam še gospodarila Crvena zastava, zelo nespodobna.

***

NI še točno znano, koliko ali sploh je bilo kartelnega dogovarjanja med nemško avtomobilsko industrijo. Toda zgodba je vroča – kot poletje.

Videti je nekako tako, kot da je Volkswagnovo goljufanje z izpusti odprlo pravo Pandorino skrinjico skrivnosti, podtikanj, goljufij in kar je še takšnega v germanski avtomobilski industriji. Zdi se, da se podira mit o nemški industrijski (avtomobilski) natančnosti, doslednosti in odličnosti in seveda poštenosti, ki je bistveno pripomogel globalnemu uspehu. Zadnje dogajanje oziroma obtožbe o kartelnem dogovarjanju med najpomembnejšimi avtomobilski akterji – Volkswagnom, Audijem, BMW, Daimlerjem, Porschejem – je morda prvi kamenček v tem procesu domin.

O industrijski oziroma gospodarski in posledično politični moči nemške avtomobilske industrije ne le v najmočnejši evropski državi, pač pa v Evropski uniji (in morda še kje), je komaj vredno razpravljati. Njena roka je, rečeno po Krpanovo ali Levstikovo, dolga in težka. Koliko je resnice v poročanju nemškega Spiegla, ki je razkril ‘zgodbo’, je ta hip težko presoditi. Da se slovita revija prav zaradi tega poročanja že sooča z očitki, da uničuje nemško avtomobilsko industrijo, je komaj kakšno presenečenje. Tudi ni presenečenje izjava Volkswagna, ki je sporočil, da »… je v mnogih primerih potrebno (dogovarjanje) in da ne sme biti predmet očitkov, če se pri  najnovejših tehnologijah, za katere še ni regulativnih pristopov, razpravlja o izvedljivosti …«. Glede na to bi bilo mogoče reči, da tam, kjer je dim, je tudi ogenj. In ognja je tam zgoraj že nekaj.

Tako je münchenski BMW prekinil sodelovanje z konkurenčnim Daimlerjem AG (Mercedes-Benz). In to ne zaradi tega, ker bi bil očitek o morebitnem kartelnem dogovarjanju resničen ali ne, ampak zaradi tega, ker naj bi se v Stuttgartu odločili ‘vročo juho’ odnesti in razkriti nemškim oblastem v Berlinu. Če se bo izkazalo, da je bilo kartelno dogovarjanje ustaljena praksa, se utegne Daimler AG iz te godlje izvleči manj ranjen kot vsi drugi – ker je ‘sodeloval’, kot bi rekli Američani. Sicer pa je menda že Napoleon vedel, kako je s to rečjo, ko je dejal, da ljubi izdajo, ne pa izdajalcev … In da utegne biti kartelna juha še veliko bolj vroča, kot je mogoče presoditi ta hip, tudi ne bi smelo biti vesoljno presenečenje.

Janez Kovačič