Avtomobilski teden 27, 2016

Alfa Romeo Giulia je pri Euro NCAP dosegla izjemen rezultat, kar utegne biti dobra popotnica na tržni poti.

Sergio Marchionne, najpomembnejši mož italijansko-ameriške skupine FCA (Fiat Chryseler Automobiles), z obljubami ne skopari. Ko se je rodila nova Alfa Romeo Giulia, je napovedal, da se s tem avtomobilom milanska tovarna, že dolgo v naročju Fiata, vrača v ZDA.

Napoved je garniral z obljubo, da naj bi že leta 2018 prodali vsega skupaj 400 tisoč Giulij. V začetku leta je postalo jasno, da so napovedi tako rekoč neuresničljive. Še več: serijska izdelava Giulie je bila prestavljena, na veliko (ali malo) se je špekuliralo, da imajo z avtomobilom konstrukcijske težave in da naj ne bi prestal resnega preskusa  varnosti. Iz Torina teh govoric nikoli niso potrdili, menda jih tudi zanikali niso. Je pa znano, da je Alfa Romeo tako rekoč čez noč zapustil glavni inženir Philippe Krief, na njegovo mesto pa je prišel Roberto Fedeli, človek, ki je bil več kot četrt stoletja pri Ferrariju. Tako ali drugače, pred dnevi je Euro NCAP, evropska neodvisna agencija, ki se že dolgo ukvarja s preskusnimi trčenji novih avtomobilov, objavila rezultate zadnjega preskusa. In glej: Alfa Romeo Giulia je tako kot VW Tiguan, Seat Ateca in Toyota Prius dobila najvišjo oceno, torej pet zvezdic. Toda pri varnosti odraslih potnikov je piemontski avtomobil zbral kar 98 odstotkov možnih točk in gladko posekal prej omenjene avtomobile! Iz vsega tega bi lahko sklepali, da vse tisto, kar se je govorilo o Giulii in varnostno-konstrukcijskih težavah, le niso bile zgolj govorice. Toda ostaja neodgovorjeno vprašanje: koliko bo dosežek pri Euro NCAP pomagal novi Alfi na tržni poti, še posebej na oni strani Atlantika, kjer veljajo nekoliko drugačni (varnostni) normativi?! Daleč, zelo daleč je obljubljenih 400 tisoč, dragi naš megalomanski Sergio.

Luka Koper: ni jasno, kaj se dogaja, kdo ribari v kalnem, kdo je najbolj in najprej kriv. A posledice bodo.

Bil je lep dan, bolj primeren za poležavanje na morski obali kot pa za ogled Luke Koper. Toda bilo je zanimivo in poučno. Nekdanji novinar, tudi dopisnik nacionalne TV iz Rima, je svoje delo opravil spodobno – drugače tudi ne bi smelo biti. Luka Koper, slovensko pristaniško okno v svet, je seveda zelo velik kompleks, pa hkrati prostor, kjer ima logistika veliko vlogo in seveda še marsikaj drugega. Sporni tretji pomol, ki naj bi Koprčanom pomagal utrditi vlogo v zgornjem delu Severnega Jadrana, je pomolček; če si sodil zgolj po njegovih tedanjih (in sedanjih) gabaritih, nisi zmogel razumeti, zakaj toliko besed, nasprotovanja, tudi podtikanj in podobnega. Luka Koper, je bilo rečeno, je med sredozemskimi pristanišči v vrhu vsaj na dveh področjih: pri pretovoru kontejnerjev in še nekaj bolj pri pretovoru avtomobilov. Ampak konkurenca je ostra in zelo bližnja: hrvaška Reka si že dolga leta prizadeva izviti iz krča številnih težav – končno so imeli vojno in to pristaniški dejavnosti seveda ne more biti v prid –, italijanski Trst pa tudi ne drži križem rok in budno opazuje, kaj se dogaja na tej strani meje. In kaj se dogaja? Veliko in preveč. Pravzaprav ni jasno, kaj se dogaja, toda očitno je, da poslu to ni v kakšno posebno spodbudo. Tudi ni jasno, kdo je kriv in kdo ribari v kalnem. Je pa jasno, da posledice bodo. Pred nedavnim je Mercedes-Benz, ki tako kot še nekatere druge avtomobilske tovarne uporablja koprsko luko, dal jasno vedeti, da ga problemi ne zanimajo in da so se za slovensko pristanišče odločili, ker jim ustreza v številnih pogledih. Toda v podtonu je bilo tudi nedvoumno sporočilo: niste edini v tem delu Jadrana, ki bi nam lahko ustrezali. Ko ali če te zapusti tako ugledno ime, kot je tovarna trikrake zvezde iz Stuttgarta, to ne more biti nepomembna malenkost. In tudi v primeru, ko je njen delež v skupnem prometu relativno skromen.

PSA je obelodanila ‘umazano skrivnost’. Kdo ji bo sledil?

Afera ‘Diesel-Gate’ je zasejala seme dvoma o vsem tistem, kar kot uradno prihaja iz avtomobilskih hiš, in to še posebej tedaj, ko gre za izpuste škodljivih plinov in za porabo. Že dolgo je jasno, da so testi, ki jih opravljajo avtomobilske hiše in so osnova za tovarniško zapisane podatke o izpustih in porabi, nerealni oziroma narejeni v okoliščinah, ki jih na cestah skoraj ni. Pritisk javnosti – tudi na Stari celini – je vse večji in sedaj se je le zgodilo: skupina PSA (Peugeot, Citroën, DS) je objavila rezultate porabe goriva za 30 vozil, pri čemer so protokol oblikovali v sodelovanju z dvema francoskima nevladnima organizacijama. Protokol je nastal na osnovi uveljavljajočega se evropskega protokola RDE oziroma Real Driving Emissions. Meritve so opravili na različnih cestah (25 kilometrov v mestu, 39 kilometrov na cestah izven naselja in 31 kilometrov po avtocesti), pri tem pa so uporabljali klimatsko napravo, avto ni bil na pol prazen, dodana je bila prtljaga ipd. Tako zbrani podatki o povprečni porabi goriva so bili primerljivi s tistimi, ki so jih dosegali lastniki vozil PSA, kar pomeni, da so se občutno razlikovali od tovarniških. Omembe vredno je tudi to, da so med tem testom pri 16 avtomobilih, opremljenih s sistemom start/stop, ugotovili celo do 60 odstotkov višjo porabo od tovarniško obljubljene! Luca Ciferri, znani avtomobilski novinar in urednik Automotive News Europe, se je poklonil PSA in zapisal, da je »sedaj umazana skrivnost javna«. Zraven se je še vprašal: katera avtomobilska tovarna ima dovolj poguma, da se pridruži PSA? Se sprašujemo – katera?!

Janez Kovačič