Avtomobilski teden 16, 2018

Z novim prvim človekom se utegne koncern VW hitreje in učinkoviteje prilagoditi spremenjenim avtomobilskim časom.

Zamenjava na krmilu koncerna Volkswagen (VW) ni bila kakšno posebno presenečenje. Bilo pa bi presenetljivo, če do nje ne bi prišlo, kajti nesporno dejstvo je, da nemški avtomobilski gigant nujno potrebuje drugačno oziroma novo strategijo – in posledično nove ljudi povsem v vrhu. Trditev, da je škandal Diesel-Gate odnesel veliko, a hkrati prinesel drugačen in svež veter v Wolfsburg, ne bi smela biti bogokletna.

Herbert Diess, ki je nasledil Matthiasa Müllerja, je vsaj v grobem nakazal smer: jedro koncerna bodo predstavljale tovarne Volkswagen, Škoda in Seat, Audi bo še naprej izrazita premijska znamka, ki naj bi veliko bolj kot doslej mešala štrene predvsem domačima konkurentoma, Bentley, Bugatti in Lamborghini naj bi bili povsem svoja kategorija. In nobenega dvoma ni, da bodo električni oziroma hibridni avtomobili prihodnost, na katero stavi koncern iz zvezne dežele Spodnja Saška.

Diess, ki je verjetno v povsem pravih letih za revolucioniranje ene izmed največjih avtomobilskih skupin na obli, prihaja na vodilno mesto koncerna dokaj neomadeževan. Glede na to, da je bil še nedolgo tega pri konkurenčnem BMW, pa hkrati relativno malo časa vodilni človek tovarne Volkswagen, mu niso mogli naprtiti zoprnega vprašanja, ali je kaj vedel o aferi, ki že skoraj tri leta muči koncern. To je dobro izhodišče za oblikovanje nove strategije, ki se utegne vsaj navzven začeti z napovedano spremembo tovarniškega loga, ki se prav bistveno ni spremenil vse od leta 1938. Še bolj očitno je, da se bo Diess znova in veliko bolj ambiciozno lotil vročega ameriškega trga. Niti ni posebej presenetljivo, kajti ZDA so avtomobilski prostor, ki ga nobena velika oziroma resna avtomobilska hiša ne more oziroma ne sme ignorirati. In da mu pri tem ne bo prav lahko, je jasno že sedaj, ko tudi od daleč ni jasno, kako se bo(do) tega početja lotil(i).

Upoštevaje domnevo, da ni nobenega resnega dvoma več o tem, da je avtomobilska prihodnost električna ali vsaj alternativna, bi si morali v Wolfsburgu priznati, da bi se brez škandala Diesel-Gate veliko bolj obotavljali in spraševali, ali je smer prava. Z usmeritvijo, ki v ospredje postavlja električne avtomobile, je koncern dobil možnost, da veliko hitreje prebrodi vse negativne posledice goljufije – opravi temeljito miselno, kadrovsko in še kakšno čistko ter odpihne tiste, ki niso ‘za’ – hkrati pa veliko energije usmeri v prihodnost. Brez septembra 2015 bi bilo to veliko težje in predvsem počasneje. Ironija? Nekaj malega že.

***

Nad Oplom se znova zbirajo črni oblaki. V reševanje težav se vključuje celo Angela Merkel.

Vse bolj postaja očitno, da je nemški Opel znova pred velikim izzivom. Tudi lanska zamenjava lastnika – po dolgih desetletjih v naročju ameriškega General Motorosa (GM) se je lastništvo preselilo v Pariz oziroma v objem francoskega PSA – očitno ni prinesla miru v Rüsselsheim. Zdi se, da se bo morala vključiti tudi nemška politika.

Ko je PSA lani postal novi lastnik Opla, je obljubil, da ne bo odpuščanja. To je bil tudi eden izmed pogojev, ki so ga postavljali sindikati pred novega lastnika ob povsem nesporni podpori nemške politike oziroma kanclerke Angele Merkel. Dejstvo pa je, da Opel še vedno izgublja denar oziroma prinaša izgubo in zato je vodstvo začelo pritiskati na sindikate, naj se odpovedo napovedanemu 4,3-odstotnemu povečanju plač. S tem bi se izognili tudi napovedanemu odpuščanju, saj naj bi se sicer število zaposlenih v Oplovi tovarni v Eisenachu zmanjšalo za 1.000 do 1.800. Po drugi strani naj bi prav v Eisenachu namesto Adama in Corse začeli izdelovati Mokko, ki gre očitno veliko bolje v promet kot oba malčka. Nedvomno je položaj zelo resen, celo tako, da se je oglasila kar kanclerka. Dejala je, da bosta zvezna in regionalna vlada pomagali Oplu, toda »o rezultatih te pomoči ta hip ni mogoče povedati nič natančnega«. Ali povedano drugače – obljube so eno, realnost nekaj povsem drugega.

***

Daimler AG menda razmišlja o nakupu manjšega deleža v Volvu, ki je v lastniškem naročju kitajskega Geelyja.

Dogajanje na relaciji Kitajska-Nemčija seveda ni zanimivo in pomembno le za Staro celino, pač pa vso oblo in to tudi tedaj, ko gre za avtomobile. Še toliko bolj sta pod povečevalom Daimler AG, nemška družinska srebrnina, in kitajski Geely oziroma njegov tudi Evropi sedaj že dovolj znani šef Li Shufu.

Bolj ali manj je znano, da je Shufu letos s sedem-milijardnim nakupom postal največji posamični lastnik Daimlerja AG. Nemci, vljudni in previdni kot so, so dvome in nelagodje ob tem nakupu zavili v gospodarsko latovščino, ki pa ni mogla v celoti skriti skrbi. Shufu se je obnašal podobno, po drugi strani pa se ni udeležil letnega srečanja delničarjev, kar je velika večina tolmačila s pojasnilom, da ti tega – ko si v Stuttgartu tako pomemben – tudi ni treba. Kako je sprejel dejstvo, da so posel začeli preiskovati tudi nemški kriminalisti, ni znano, a ta hip je videti, da nič dramatično. Sedaj se zdi, da Daimler AG vrača udarec – vsaj nekoliko.

Čeprav v Stuttgartu niso potrdili, naj bi se nemški avtomobilski koncern odločil za nakup manjšega lastniškega deleža v ‘švedskem’ Volvu. Njegov lastnik pa je prav Geely in posledično Li Shufu. Ampak za sedaj so vsi tiho, kar bi morda pomenilo, da drži tisto o dimu in ognju. Sicer pa se bo kmalu pokazalo.

Janez Kovačič