Avtomobilizem, okoljevarstvo in kaotičen čas

Globalnih zadev se je treba lotiti globalno, ne lokalno.

Ko gre za iniciative, za katerimi je velik denar, denimo veliki gradbeni projekti, medicinska odkritja in podobno, kaže biti vsaj malo skeptičen ali previden. Sem seveda sodi tudi pogrom nad avtomobili z notranjim zgorevanjem (MNZ).

***

Ni dvoma, da človek močno vpliva na spremembe tega našega planeta. Ocen je toliko kot ocenjevalcev, a nekako se zdi, da bi bila prava številka 3 milijarde: toliko ljudi naj bi naš planet zmogel prenesti za neko normalno staranje. Zdaj nas je že 8 milijard.

Marsikaj bi se dalo postoriti z malo ali celo nič denarja. Denimo razumeti, poistovetiti se s tem in potomcem vcepiti, da v okolje pač ne mečemo odpadkov. Stane nič (0), a je to, kot kaže, misija nemogoče. A kljub temu ne morem razumeti – meni je to uspelo z nič muke in z nič denarja. Zgolj z lepo besedo.

Za govedo pravijo, da ustvari velik del onesnaževanja. Najbrž res. Toda na drugi strani so neživljenjski prehranski standardi, ki zadnje čase zapovedujejo uničenje ogromnih količin še užitne hrane, predvsem mesa in mlečnih izdelkov. Krožijo informacije, da je takšne skoraj polovica vse pridelane hrane. Vzrok je morda čista človekova ošabnost zahodnega sveta.

A vsaj v zadnjem primeru gre za velik ekosistem zaslužka, ki si ga interesne skupine ne pustijo vzeti.

Preskočimo splošne primere, da se lahko posvetimo avtomobilizmu, in poglejmo, kako se stvari odvijajo od morda prelomnega obdobja v začetku 90. let. Elektronika je omogočila marsikaj, za vožnjo ni treba več biti posebej nadarjen (samodejni menjalnik, samodejno utripanje smernikov, samodejni vklop brisalnikov, …). Ni čudno, da se je nenadoma pojavilo več voznikov, ki hočejo svoj avtomobil.

Naglo povečevanje prodaje avtomobilov je hitro razburilo okoljsko zavedne in pojavili so se standardi za dovoljene izpuste MNZ. Leta 1992 je v veljavo stopil Euro 1, leta 2014 Euro 6. Euro 7 naj bi v veljavo stopil leta 2025.

Iz posvečenih krogov, ki ne delujejo na komercialni, pač pa na akademski ravni, prihaja vest, da je že Euro 6 tako strog, da bi – rečeno z nekaj pretiravanja – človek lahko vdihaval te izpuste brez nevarnosti za zdravje. Politika, ki jo zanima najprej denar in šele potem vse drugo, je že pred leti dobila nov zagon. Nenadoma je (glede na norme Euro) ni več zanimalo onesnaževanje s tako ali drugače škodljivimi izpusti, pač pa zgolj izpust ogljikovega dioksida (CO₂). Nekdo je povedal, da je to toplogredni plin, zaradi katerega bo Tartinijev trg čez 10 let pod vodo. Politika je bliskovito (kar ji ni podobno) odreagirala z davkom na izpust CO₂.

Ogljična nevtralnost je postala gonilo zahodne industrije in prav je tako. Problem je le v tem, da to precej stane. In industrija nastali strošek seveda prenese na končnega kupca.

Kupcev avtomobilov je, če odštejemo nedavni pandemični čas, vse več in več, s tem pa je tudi več CO₂. Čistost izpuha MNZ je postala marginalna tema, tresemo se samo še zaradi CO₂. Upoštevaje že omenjeno težnjo po ogljični nevtralnosti se vse skupaj še naprej draži, tudi politika je vse bolj lačna in zapove: Euro 7 bo zategnil pas MNZ, od 2035 pa itak nič več MNZ.

Že nekaj časa vemo, da so pravljice o izjemnosti električno gnanih avtomobilov (BEV – baterijska električna vozila) res le pravljice od njihovega zunanjega videza (za katerega so napovedovali, da bo revolucionaren) naprej.

Prišli smo v točko, ko se ne vzroka ne posledic ne da več preprosto enolično dokazati. To je tako kot s statistiko: če prav sestavljaš dejstva ali ‘dejstva’, lahko dokažeš, karkoli želiš. Pri vremenu, ki ni le tisto, ko pogledaš zjutraj skozi okno, ampak globalen pojav, že vsaj šest desetletij (Milutin Milanković – priporočam ‘guglanje’) vemo, da sonce nanj vpliva v izjemno veliki meri, morda celo bolj kot naša industrija. In sonce je le delno predvidljivo, ko gre za njegove na naše vreme vplivajoče aktivnosti.

Ampak od 2035 le še MNZ, ker politiki vedo tisto, česar znanost še ne ve.

Pri vsem tem pa pozabljamo nekaj, kar je pri naši (dragi) očiščevalni dejavnosti izjemnega pomena: ves čas govorimo le o razvitem svetu (EU, Severna Amerika, Japonska, Koreja, delno tudi Kitajska), pozabljamo pa, da je nerazvitega precej več. Tale slika (povzeta s spleta – neznani avtor) kaže površino sveta, ki bo po 2035 z BEV reševala cel svet pred preveliko količino CO₂. Tega je, mimogrede, v atmosferi (le) 0,035 odstotka.

Na kaj torej pozabljamo?  Na silovito krčenje gozdov v Južni Ameriki, na umazano industrijo v Bangladešu, Indiji, Pakistanu, na letalske prevoze (potniška letala pred pristankom pogosto v zrak odvržejo večje količine neporabljenega goriva – če zanemarimo vprašanje nujnosti takšnega obsega poletov), na ladijski turizem (križarke že brez upoštevanja porabe goriva uničujejo morske ekosisteme), na prevozna sredstva v deželah tretjega sveta, ki niso niti blizu norm Euro 1, pa seveda na vojne, ki niso krive le za ogromne količine CO₂, pač pa tudi za druge škodljive izpuste, ki nastajajo ob eksplozijah in ob uničenju ciljev, kjer lahko zgorevajo tudi najbolj strupene snovi. Navsezadnje pa tudi na to, da za izpuste CO₂ niso krivi le avtomobili, ne glede na to, kateri del karte sveta gledamo.

Še vedno marsikdo težko razume (ali pa preprosto noče), da je ozračje na tem planetu eno samo. Tako se Norvežani hvalijo z največjim deležem BEV na svetu, pri tem pa mirno drago prodajajo nafto drugam po svetu. Evropa je skoraj vso umazano industrijo (kemično industrijo, rafinerije, razgradnjo velikih ladij, …) preselila v dežele tretjega sveta, ampak mi smo zdaj čisti. Tretji svet pa je še bolj umazan.

Precej prezrto je tudi dejstvo, da se precejšen delež rabljenih avtomobilov s prodajo seli proti vzhodu (najprej EU, številni pa po tem še dlje) in celo v Afriko – pred časom so mi ponudili, da bi zbiral stare (predvsem) Toyote za prodajo v Južnoafriško republiko. Te avtomobile potem vzdržujejo do onemoglosti, nihče ne menja katalizatorjev, …

Okej, kdo se bo lotil tega? Nihče, ker ne prinese denarja. Prinesejo pa ga BEV v razvitem svetu.

Če pogledamo zadevo v preprosti številki in če pri tem stvari zaradi razumevanja velike slike močno poenostavimo: v razvitem sistemu drago plačujemo za zmanjšanje (takšnih in drugačnih) izpustov na tretji decimalki, v preostalem svetu pa ‘mirno’ živijo v (denimo) deseticah, če ne celo tisočicah.

Ko tako gledamo veliko sliko, morda lahko rečemo: BEV so sicer v teoriji čisto v redu, a predrag način za vprašljivo učinkovito reševanje problema (CO₂), ki morda niti ne obstaja.

***

V splošnem pa lahko na reševanje našega planetka gledamo tudi pozitivno. Znanost, tista prava, vse hitreje prihaja do učinkovitih in uporabnih spoznanj tudi na področju reševanja onesnaževanja. Južnokorejski kemiki so, denimo, nedavno ugotovili, da nekatere bakterije učinkovito predelujejo CO₂ iz zraka v uporabno bioplastiko. Držimo pesti.

Vinko Kernc

Risba: Anja Fabiani

Foto: VK