Vlak, slovenska romantika

Dilema ni izjemno velika, pa vendarle je: je prav v mediju, ki je predvsem avtomobilski, pisati in razmišljati o smiselnosti drugačnih vrst prevoza, recimo z vlakom ali pa mestnim prometom? Menda je.

Lahko bi začel še z enim vprašanjem: je človekov spomin zanesljiv? Odgovor bi utegnil biti, tako si predstavljam, zelo različen. Ko se skušam spomniti, kdaj sem se zadnjič peljal z vlakom in kdaj sem zadnjič stopil na mestni avtobus, se zavem, da lahko le ugibam. Pred dvajsetimi leti, ko smo se  tedaj že z majhnimi otroci odpravili na izlet z vlakom do Postojne oziroma Postojnske jame in to prav zaradi tega, da bi se otroci vendarle enkrat peljali z vlakom? Je že zelo daleč, zgolj obledel spomin. In mestni avtobus? Bo vsaj deset ali petnajst let, morda še nekaj več. Si nič ne očitam, življenje je teklo na način in v smeri, ki ni absolutno malikovala osebni avtomobil, a tako je pač bilo. In pred časom se je zgodilo, da sem po vsem tem času sedel na vlak in potem še na mestni avtobus. Ni mi nerodno priznati – odprl se mi je nov svet.

Ampak še prej, preden sedeš na vlak, obudiš marsikaj tistega, kar še veš o železni cesti. O slovenskih žleznicah in posledično vlakih nič posebej dobrega: zastarele proge in vlaki oziroma vagoni, vsakoletni ping pong med oblastjo oziroma politiko na eni strani in železnicami, ki ječijo pod težo ogromnih izgub, na drugi. A tudi nekaj malega o tako rekoč bliskovitem razvoju t.i. hitrih vlakov, recimo slovitega francoskega TGV, tistega, kar že leta ali desetletja poznajo na Japonskem, spomniš se celo tega, da so Kitajci v dobrih petih letih naredili približno 6000 kilometrov prog hitrega vlaka ipd. Za nas nič manj kot znanstvena fantastika. Z vsem tem se vkrcam na vlak od Celja do Ljubljane.

Okolje je prijazno, ni polno, potnikov je malo, saj se peljem proti prestolnici sredi dneva. Utegne biti po tej strani zjutraj, še posebej v času, ko gredo ljudje v službe ali šole, precej drugače. V miru in ugodni tišini se zlahka in tudi z veseljem posvetim časopisu. Opravilo, ki – tako pravijo – počasi, a zanesljivo izumira. Toda dogajanje na vlaku ponuja nekoliko drugačno podobo. Precej ljudi bere, ne le časopise in revije, tudi knjige. Pretežno mlajši se zabavajo s telefoni. Pa menda niso slovenske železnice kljub vsemu tako napredovale, da bi se bilo mogoče med vožnjo z vlakom ‘konektati’ na splet? Ne, tako daleč še nis(m)o. Ampak prav vlak ponuja izjemno okolje za razvoj socialnih stikov in to tistih pravih, ko človeka vidiš od blizu, ga slišiš in tudi poslušaš, pa potem, ko je vsega konec, daš na svoj seznam znancev. Ali pa tudi ne. Toda to so že skoraj starčevske blodnje, kajti danes je drugače. Tako drugače, da se ti prijatelji kar sami nabirajo na spletnem naslovu, pa če ti je všeč ali ne …

Po dolgem, res dolgem času temeljito pregledam in celo preberem tako rekoč ves časopis. Nič me ne moti. Potniki so, tako kot jaz, v nekakšnem stanju zamaknjenosti, mirni in spokojni. Skozi okno opazujem pokrajino in nenadoma se zavem prednosti dejstva, da so slovenske železnice zastarele – če bi se vozil s hitrim vlakom, ne bi vedel, kako je videti postaja v Rimskih Toplicah, ne bi zmogel opaziti narasle gladine Save in še marsičesa drugega. In še nekaj ne smeš ali ne moreš prezreti: z vlaka je ta deželica še bolj siva, bolj oguljena, izmučena. Očitno je, da si železna cesta izbira povsem drugačna okolja kot ceste in predvsem avtoceste. Razumljivo, časovna razlika med gradnjo železnic in avtocest na Slovenskem se meri v stoletjih, dvajset let gor ali dol. Ker je deževno, te monotono, vendar nič sunkovito ali grobo zibanje vlaka (kar je, to ugotovim šele kasneje, zgolj spomin iz otroških let, ko smo se dan in pol vozili do Splita) zlahka zaziba v kratek in  dobrodošel spanec. Udobje in ugodje, ki je že skoraj pozabljeno. V Zidanem mostu – tam je bilo treba prestopiti – znova zavrtam v svoj spomin: koliko časa je od tega, ko sva s sestro prišla k teti za tri dni na počitnice?!

Vlak do Ljubljane je manj prijazen. Toda prostora je dovolj, je udobno toplo, pa vendarle ne tako čisto in ugodno kot prej. Seveda, to je običajni potniški vlak, mislim, da so mu včasih rekli gomulka – v spomin na nekdanjega poljskega predsednika iz sedemdesetih leti prejšnjega stoletja, ko so JŽ (jugoslovanske železnice) kupile podobne vlake pri slovanskih bratih. Nisem prepričan, ali res sedim v gomulki, a glede na obrabljenost bi rekel, da je zelo zelo spoštljive starosti. Zasavje,  stisnjeno med strmo hribovje in naraslo Savo, se tudi z vlaka kaže v svoji sivi žalosti, Zalog kot skoraj mogočno želežniško vozlišče, prestolnica te sprejme z mogočno Situlo in moraš se vprašati, zakaj bi si omislil super drago stanovanje sredi želežniških tirov?! Čudni okusi in potrebe, se mi zdi.

Zakaj se mi je po uri in pol vožnje z vlakom odprl nov svet? Če se dvajset let ne bi peljal z avtomobilom, bi bilo podobno, veliko bolj šokantno, o tem ni nobenega dvoma. A morda me vlak spominja na čase, ki jih skoraj ni več; na čase, ko čas ni bil absolutni gospodar, na življenje, ki se ni merilo s številom klikov in številom namišljenih prijateljev v virtualnem računalniškem svetu in ni poznalo lačnih, brezposelnih, obupanih. Vožnja z vlakom po slovenskih tirih je romantični spomin na dobre, stare čase.

Janez Kovačič