Samovozni avtomobili: adijo svoboda

Avtonomna vožnja: proizvajalci nam jo prikazujejo kot odrešitev in ultimativen dosežek industrije, uporabniki pa ne pomislimo na neprijetne stranske učinke.

Avtomobilska industrija, tako kot vsaka druga, išče poti, kako ponuditi nekaj novega. Glavni temi sta danes elektromobili in samovozni avtomobili. Narod je navdušen.

Elektromobili, kot vemo in malce poenostavljeno, čakajo na nekega Nikolo Teslo, ki bo dal čudežno baterijo prostornine 50 litrov in kapacitete za 500 kilometrov, ki jo bo moč napolniti v dveh minutah. Do takrat bomo bolj ali manj stopicljali na mestu.

Samovozni avtomobili so malo bolj zapletena reč. Tehnika sama je v teoriji že tu, v praksi pa nekaj, a ne dosti dlje. Vse imamo: tipala in sisteme, ki bodo znali pritiskati na plin ter zavoro in sukati volan. Nekoliko bolj se zapleta po pravni plati, kar bi, spet malo poenostavljeno, lahko orisali s preprostim vprašalnim stavkom: kdo bo kriv? Ko pride do prometne nezgode. To zanima tako zavarovalnice kot pravne sisteme držav, sploh če pride do telesnih poškodb ali celo najhujšega.

A govorice ne potihnejo, hočem reči, da avantgardne znamke (BMW, Daimler, Volvo), alternativci (Google) in še kateri (Ford, …) bolj ali manj redno sporočajo: prihajamo na cilj.

Precej težav pri razvoju samovoznih avtomobilov povzročajo tudi zakoni, ki načeloma izrecno zahtevajo, da ima vsako vozilo pod nadzorom voznik, torej človek. Da bi lahko preskušali samovozne avtomobile v resničnih pogojih, bo treba zakone zaobiti. V ZDA je že nekaj držav to omogočilo, zdaj se je oglasil tudi nemški angel, ki obljublja skorajšnjo odpravo zakonskih ovir – a le, če bodo avtomobilski proizvajalci stopili skupaj in pripravili seznam želja skupaj s časovnico, da bo lahko Berlin temu primerno stvar spravil skozi zakonodajo. Sprva bo, da ne bo pomote, zakon dovoljeval le preskušanje, optimisti pa pričakujejo prve takšne avtomobile na cesti že leta 2020. Pravzaprav … sem pred nekaj meseci slučajno sedel v istem avtomobilu z dvema Daimlerjevima razvojnikoma, ki sta veselo zatrjevala, da pri njih stvar tako ali tako v praksi (na cesti) že deluje, le vsake toliko je treba prijeti za volanski obroč, ker se v nasprotnem primeru samodejnost vožnje samodejno prekine. Saj jima gre verjeti, govorila sta namreč le o vožnji po (nemški) avtomobilski cesti, kjer je najbrž tehničnih težav z avtonomno vožnja še najmanj.

Avtonomnost vožnje bi si človek morda res tu in tam zaželel in sicer ko naleti na gnečo, ko avtomobili sicer ne stojijo, vozijo pa tudi ne, se pravi spelješ in zaustaviš in to m-krat. To pravzaprav kak avtomobil že danes v veliki meri zna. A avtomobilisti bi radi naučili avtomobile (zakonsko dovoljeno) voziti povsod, najprej pa na avtomobilskih cestah.

Avtomobil je majhen in čvrst zasebni prostor. Marsikdo uide vanj tudi zato, da sam in v miru posluša glasbo, veliko jih je takšnih, ki jim avtomobil predstavlja lastno celico, v kateri se počutijo kot vladarji. Nekateri celo radi vozijo. In nič ni v tem narobe.

Gledano malo črnogledo: zavornega sistema ABS že tri desetletja ni moč izklopiti, večini avtomobilov ni več moč izklopiti stabilizacijskega sistema, izhajajoč iz tega pa si upam trditi, da se v prihodnosti tudi samodejne vožnje (vsaj v nekaterih primerih oziroma vrstah cest) ne bo dalo izklopiti. To pa bo pomenilo popoln nadzor nad vedenjem ljudi v vozilih in nad njihovo lokacijo. Adijo svoboda.

V avtomobilizmu bo zato uvedba samodejne vožnje najbolj izrazit poseg v zasebnost in svobodo. Ko bodo naši vnuki, če bo šlo tako naprej, leta 2050 bentili nad nami, ki tole zdaj spremljamo, ker smo dovolili vzeti jim še enega redkih delčkov svobodnega ‘ozemlja’ s svobodnim odločanjem, bo, jasno, prepozno.

Vinko Kernc