Ljubljanska Slovenska cesta – tipičen primer

Slovenska cesta, osmi maj 2015

No, zdaj jo očitno zares imamo – predelano do te mere, da je (bo) promet po njej pogojno mogoč le omejenemu številu avtomobilov. Čeprav smo iz magistrata pred dvema letoma slišali, da bo projekt začasen, dokler ne bo jasno, ali ga takšnega Ljubljančani res želimo.

Pravo sliko bi pokazal le referendum, tiste pocestne ankete so pesek v oči – če so bile sploh za silo korektno izvedene.

Da naj bo Ljubljana še bolj zeleno mesto, kot je bilo doslej, je kar lepa odločitev in sem za. A ne preko trupel. Vrniti se v obdobje pred 200 leti, ko še ni bilo avtomobilov, le kočije in konji, pač ne gre. To je slog Amišev.

Znova se je izkazalo: mestna oblast ustvarja nove probleme, še preden reši stare. Že prej je bila gneča v Ljubljani velika, zdaj je bistveno večja. Cel kup kritičnih točk bi bilo treba rešiti prej, od praktično slepe vpadnice Šmartinske ceste, podobnega stanja Zaloške in še kaj, da se ne spuščamo v podrobnosti. Navsezadnje tudi mali obroč ni takšen, kot bi moral biti.

Pa zaprejo edino za silo pretočno žilo skozi mestno središče.

Kakšen ima pravzaprav smisel zapirati Slovensko cesto? Se pravi: kaj smo s tem dosegli? Ali nima, hudiča, Ljubljana med Slovensko in gradom že dovolj neprometnih površin, ki so ne tako davno bile prometne? Mesto brez prometa? Ja prav, kje pa naj bo potem promet? V vaseh tudi ne. Kje potem? Če vprašate prebivalca, povsod, samo pred njegovo hišo ne. Hočem reči: vsaka omejitev ima nekje smiselni konec. Gledam in sprašujem prebivalstvo centra – vsi bentijo nad omejitvami. Za koga so, potemtakem? Za japonske turiste? Ali za tiste, ki so kupili dvonadstropno hišo izven Ljubljane (in tam zato plačujejo prispevke) za ceno enosobnega stanovanja v ljubljanskem centru, da se potem vsak dan vozijo v Ljubljano na delo, kjer prispevke plačujejo prebivalci mestnega središča, za parkiranje morajo pa plačati 100 evrov na leto, a s tem še nimajo zagotovljenega parkirnega mesta?

Da prebivalci bežijo iz centra, je tudi razumljivo – že samo med temi vrsticami je razlogov dovolj, pa prištejte še najdražje stroške v državi … Kdo naj bi torej živel v centru? Bogati? Okej, ampak ali menite, da bi takšni (ali kdorkoli drug) hoteli peš v dežju, mrazu in snegu do parkirišča in nazaj štirikrat na dan ter v Lidlovih vrečkah nositi domov hrano?

Koliko je resnice v vse bolj pogosto slišani trditvi, da Ljubljana Ljubljančanu ni več prijazna?

V dnevnem časopisju beremo, da Ljubljani – poleg tega, da Slovensko cesto ureja že dve leti – ni uspelo kupiti toliko čistih avtobusov, kot smo obljubili Evropi, da bi postali ‘zelena prestolnica Evrope’. Še en nateg, a nič zato, toda to hkrati pomeni tudi, da bodo po ‘pešcem prijazni Slovenski’ še vedno ropotale stare ropotarnice. Menda bo prometa do dva tisoč vozil dnevno. Kaj smo s tem dosegli? Še vedno bodo semaforji in del bo še vedno cesta za vozila.

Tipičen primer načrtovanja, nevrednega srednješolcev, kaj šele oblasti, in tipičen primer manipulacije s prebivalci.

Da ne bo pomote: zaradi mene lahko župan Ljubljano zapre do notranjega obroča, če si upa. Itak je vse bolj jasno, da drži, da smo isti hlapci kot pred 500 leti, in da bomo še naprej, kot za vse drugo, bentili le v gostilnah.

Matija Gubec se pa z groba smeji.

Vinko Kernc