Kolumna

Kolumna, mnenje, uvodnik, blog. Gre sicer za različne oblike izražanja, a gre najpogosteje za osebna mnenja. In od vselej velja: tudi mnenja, takšna ali drugačna, sooblikujejo mnenja bralcev in s tem njihov pogled na svet.

Prijatelji in znanci, ki so redno spremljali moja mnenja o avtomobilizmu, so bili – očitno – z njimi zadovoljni, čeravno pogosto tudi kritični. In ko rečem kritični, mislim tudi, da se z njimi niso strinjali. Krasno! Mnenje je namreč vedno le mnenje in ne absolutna resnica za vsakogar, zato sem bil takšnih, z negativno kritiko, še najbolj vesel. Moj cilj je bil namreč vedno sprovocirati bralca, da začne o neki temi razmišljati, če pa je že o njej razmišljal, da morda opazi tudi drugi vidik iste problematike. In da začne o tem razmišljati malce drugače. Da opazi tudi druge zorne kote.

Vsak kolumnist ima drugačen pristop do okolice, življenja in posledično tudi do izražanja v kolumni. Moj pristop ni bil nikoli apriori negativen v smislu »vsi avtomobili so zanič, iščem izjemo« ali »vsi ljudje ali podjetja, vpletena v avtomobilizem, razmišljajo narobe, iščem izjeme«. Ravno nasprotno: na svet in znotraj njega gledam apriori pozitivno, iščem pa naključna vozlišča ljudi in dogodkov, ki se morda za marsikoga navzven izrazijo kot neprijetna doživetja, in jih skušam razsvetliti s svojega gledišča. Kot rečeno – izključno v razmislek bralcu.