Dirke in rjovenje motorjev: da ali ne?

Gledal sem dirko formule 1 in slišal sem cviljenje gum. Prvič.

Povsem se zavedam, da smo vsi meni podobni rasa v izumiranju. Ljudi, ki hočejo avtomobil za udoben in čim bolj varčen ter tih prevoz samo zase ali za družino oziroma prijatelje, je vse več. Nasprotno je vse manj ljudi, ki jih avtomobil privlači kot skupek tehnike in kot naprava, katere izziv je upravljanje. Razmerje (odstotki) se vse bolj nagiba vprid onih prvih. Samo po sebi to ni nič narobe.

Logika pa daje jasno vedeti, da postajajo prav ti, ki jih avtomobil sam po sebi ne zanima, ‘trendsetterji’, posledično pa tudi tisti, ki narekujejo razvoj vseh vej, ki jih avtomobilizem obsega.

In industrija, seveda, pridno sledi.

Je pa začelo prihajati do nesmislov. Rally vozil na alternativna goriva oziroma pogone. Ja, okej, do tu se lepo bere; navsezadnje je bil, tole ponavljam že ne vem katerič, prvi avtomobil, ki se je peljal hitreje kot 100 kilometrov na uro, električno gnan. Super, zakaj ne. Če obstaja potencial, naj bo tako. Je pa čisto drugače.

Verjamem, da igrajo na karto potenciala, a avtomobilske dirke po definiciji ne morej zanimati ljudi, ki jih avtomobil že sam po sebi ne zanima. Dirke so na kožo pisane odvisnežem od trušča in bencinskih hlapov.

Pred kakimi 15 leti sem bil na dirki za 24 ur Nürburgringa. Uh, čudovito. Tudi ko je mimo peljal Črnivec v nekem že takrat ne več konkurenčnem Peugeotu 205 (se mi zdi, prosim, ne držite me za besedo, saj to ne vpliva bistveno na mojo misel), so se mi naježile dlake. uuuuuUUUUUUUUUUAAAAAAAAAuuuururrrrrr.

In potem se mimo pripelje Golf. Golf TDI. sssssssssssssss! ?? Za koga tale dirka? Razen za znamko, ki je hotela dokazati potencial svojega pogona. A dirke so namenjene drugim: dirkačem, seveda, in gledalcem.

Potem že omenjeni eko rally v Monte Carlu. Rally. Dokler ne preberete pravilnika, mislite, da dirkajo. Na čas. Ja, na čas, a ne, kdo bo najhitrejši, temveč je vse skupaj podobno družinskim, turističnim rallyem. Na cestah, odprtih za promet, moraš priti na cilj v svoji minuti in porabiti čimmanj energije. Najraje elektrike. Komu je to namenjeno?

In zdaj še formula 1. Da se morajo pravilniki spreminjati, predvsem prilagajati času, je logično. V besedni zvezi ‘prilagajati času’ so skriti novi in novi triki ekip in inženirjev, ki iščejo luknje in sive cone pravilnika. To je – oboje – edino pravilno. To je smisel (dirkaškega) napredka. Manj smiselno, čeprav lahko do neke mere pade v prejšnjo ugotovitev, je bilo omejevanje števila valjev. Če ste imeli kdaj priložnost slišati petje Ferrarijevega 12-valjnika na dirki F1, ni treba več dosti dodati. Pravilnik pa je ubil to in še kako drugo tradicijo: zapovedal je 10-valjnike, nato 8-valjnike in zdaj 6-valjnike. Omejil je tudi porabo goriva. Le čemu? Kdor porabi več, mora s seboj voziti več (goriva), kar je njegov hendikep. Potem je pravilnik omejil še trušč.

Saj lahko mirno razpišejo dve vrsti F1: bencinsko in električno. Če bo dovolj zanimanja s strani proizvajalcev in/ali gledalcev za obe, super, če pa ne, bo pa takoj jasno, kaj od obojega ima še smisel.

Ker, še enkrat: kaj imajo gledalci od gledanja dirkalnikov F1, ki se mimo tribune pripeljejo skoraj tako tiho, kot tiho leti žogica za tenis? Samo vrat jih na koncu boli.

Pred leti sem zvečer slonel na oknu nekega hotela nekje v Nemčiji v nekem večjem mestu, spodaj pa štiripasovnica. Že takrat sem se resnično zavedel, da veliko avtomobilov, ki se mimo pelje po predpisih in v razumni prestavi, sploh ne proizvaja trušča pogona. Točneje: preglasi ga kotaljenje gum. Super, naj bo tako, če narod tako hoče. Naj bosta mir in spokoj.

Samo ne se spravljati nad dirke, saj ga najbrž ni ljubitelja, ki ne bi užival prav v trušču, pokanju motorja. Pa naj bo to F1, rally ali karkoli drugega.

Vinko Kernc