Mentor

Martin Česenj, avtomobilistični novinar svetovnega formata.

‘Mentor je oseba, ki je vredna zaupanja in ki podpira, vodi in svetuje ter prenaša svoje znanje in spretnosti na manj izkušenega posameznika. Bistvo mentorstva je učenje praktične narave, torej učenje o aktualnih stvareh.’*

Ko se v nekem hipu v glavi sprosti toliko spominov z isto iztočnico, je potrebnega nekaj časa, da postaviš stvari v red.

***

Mulčkom osnovnošolčkom se nam je utrnila poslovna ideja: zberemo star papir, ga prodamo in imamo za sladoled. Nekateri so dali včerajšnje Delo, drugi so pustili izprazniti klet, polno nagrmadenega časopisja in revij. Z nekaj ponovitvami mi je uspelo zbrati vse revije Avto in Avto magazina do tistega trenutka.

Gimnazijec v centru mesta sem vsak drugi torek v mesecu komaj čakal, da kupim Avto magazin. Kup se je večal.

Vsako poletje sem zaradi dopusta zamudil eno številko Avto magazina. In vsakokrat sem se po tem pojavil v uredništvu te revije, da dopolnim zbirko.

In potem, enkrat proti koncu študija, poln samega sebe, za mano že nekaj avtomobilov, marsikaj sem tudi že sam znal popraviti ali izboljšati, s faksa pa poln teorije o vozilih in motorjih z notranjim zgorevanjem, znova na uredništvo po revijo.

Protokol je bil že ustaljen, dober dan, evo, spet jaz, tajnica stroga, a prijazna, ustrežljiva. V čakanju na revijo se mi je dvigala samozavest, ki se je borila s pogumom. Kaj bi dal, da bi bil lahko vsaj enkrat poleg pri meritvah testnih avtomobilov. Ja, ne, ja, ne, … Gospa se vrne z revijo, iz mene pa nenadzorovano ustreli: »Kaj menite, ali bi lahko bil kdaj poleg pri meritvah avtomobilov?« Gospa odreže: »To morate pa Česnja vprašati. Zdajle ima ravno sestanek, počakajte.«

Mislim, da sem na zunaj deloval sproščeno, ampak v meni je gorelo – povsem brez izkušenj o vsem, kar bi v tistem hipu potreboval, upam na srečo, a se pripravljam na slab izid. Čez en mesec sem bil že redni član uredništva.

Martin Česenj mi je dovolil vstopiti v svet, za katerega si niti predstavljati nisem mogel, da obstaja. Vse je bilo krasno, čudovito, popolno. Redakcija je bila majhna, vsi so me lepo sprejeli, z vsemi sem odlično shajal. Vrgli so me v svet novinarstva, katerega veščin nisem poznal. Tiskovna konferenca, intervju, službena pot v tujino, testni avtomobili. Tudi marsikje z gesloma ‘Avto magazin’ in ‘Martin Česenj’ odprta vrata, če že novinarska izkaznica ni bila dovolj.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Martin Česenj ni vedel, da je bil moj mentor že vsaj 15 let, preden sva se osebno spoznala. Tako kot mnogi bralci s cele Jugoslavije sem tudi sam hlastal za avtomobilističnimi vsebinami, imena Andrej Sedej, Tom Pleterski in Martin Česenj pa so mi bila tako domača, da sem imel občutek, da jih že skoraj osebno poznam.

Martin Česenj me ob prihodu ni posadil za mizo in mi držal predavanj kaj in kako kje zakaj. Prepričan sem, da je opazil, kako vpijam informacije. In teh je bilo prva leta nepredstavljivo ogromno. Bil je daleč najbolj interdisciplinarna oseba, kar jih je v naši branži. Nekaj njegovih izjemnosti: ljubiteljstvo avtomobilov in njihove tehnike, vožnja, slovenski jezik, novinarstvo, diplomacija (predvsem v pisani besedi, a tudi sicer), natančnost, pragmatičnost, uglajenost, džentelmenstvo, nastop v javnosti. Vse to sem požiral in nekega dne leta kasneje mi je v redakciji po nekem pogovoru s sproščenim nasmeškom rekel: »Ha, vidite, jaz imam še nekaj let do pokoja, potem boste pa vi to prevzeli, a ne?«

Učil sem se in se še vedno tudi od drugih, toda veščine, ki sem jih na profesionalnem področju pridobil z njim, daleč presegajo vse ostale. Zatorej: hvala, Martin!

Zadnja leta sva bila na zvezi le še preko telefona. Ko zdaj vrtim film nazaj, imam občutek, da je večino časa govoril on, in neskončno mi je žal, da nisem prepoznal globine stiske, ki je vela iz njegovih besed. Zdaj je, žal, prepozno.

***

V svetu slovenskega avtomobilističnega žurnalizma smo vsi na ‘ti’, le z Martinom sva bila do konca na ‘vi’. Dovolim si uživati v prepričanju, da je bilo to zaradi globokega medsebojnega spoštovanja.

Vinko Kernc

Foto: VK

*Wikipedia