Kako testiramo? Tako!

Testne avtomobile preskušamo v pogojih, kakršnim je namenjen oziroma za kakršne jih reklamira proizvajalec.

Marsikdo sprašuje, kako nastane zapis v rubriki Testi. Opažam, da jih je veliko prepričanih, da se malo vozimo, pa je. Ne vem, morda kod res tako počnejo, ne morem soditi, ker nimam izkušenj ali informacij s prve roke. Natanko pa vem, kako počnemo pri Avtofilu in z veseljem to delim z vami.

Da bo bolj razumljivo, razdelimo test avtomobila v dva dela. Prvi je delo na terenu vse od prevzema preko vožnje, fotografiranja in še česa pa do vračanja avtomobila zastopniku. Ker se je v zadnjem času to vprašanje pojavilo vse pogosteje, sem za zadnjih pet testnih avtomobilov redno beležil porabljen čas in tule navajam povprečne in zaokrožene vrednosti.

Testni avtomobil pogledamo pazljivo in z vseh možnih kotov. Včasih je nujen meter, drugič kup potovalnih torb, tretjič pa morda le pogled od zelo blizu.

• 
• 
• 

Da bo bolj jasno, kam gredo porabljene ure, velja malo pojasniti. Naj se sliši še tako napihnjeno, a za prevzem avtomobila gresta hitro dve uri: pot tja, čakanje, prevzem dokumentov in ključev, podpisovanje, postavljanje na ničlo vrednosti potovalnega računalnika (kljub nenehnemu presedanju iz avtomobila v avtomobil včasih to vzame kar nekaj časa, nekaj tudi zato, ker iz generacije v generacijo proizvajalec spreminja način nastavitev), pot nazaj, vštevši dopoldansko gnečo, pa smo tam. Celoten čas vožnje sem izračunal na podlagi povprečne hitrosti (potovalni računalnik) in prevožene poti, če podatek o času vožnje ni bil na voljo. Fotografiranje je sicer delno všteto v čas vožnje, pretežni del pa poteka pri ustavljenem avtomobilu in skoraj nikoli ni opravljeno istega dne in časovno strnjeno. Lokacije so različne in testne vožnje so prilagojene tudi tako, da avtomobil fotografiramo na različnih krajih. Pogosto smer vožnje določa tudi vremenska napoved in ni redko, da moramo za to preko meje. Sploh pozimi. Za popis opreme sicer ni treba daleč, a danes ima avtomobil toliko elementov, da pri vsej zapletenosti popis traja petkrat dlje kot pred četrt stoletja. Vem, ker sem to začel početi že s prvim testnim avtomobilom, ki niti radijskega sprejemnika ni imel. Poleg tega pogosto ne moreš vedeti, ali ima, denimo, sledljive luči v ovinek in če jih ima, ali so statične ali dinamične … in tako naprej. Meritev ne izvajamo prav dosti: merimo trušč in odčitavamo trenutno porabo pri različnih hitrostih, a vedno na istih točkah iste ceste. Le na zunanje dejavnike (vreme) ne moremo vplivati. Je pa pri meritvah lahko čas dela zelo različen, saj je odvisen od zunanje temperature – meritve opravljamo z na delovno temperaturo ogretim vozilom, kar velja tako za motor kot za notranjost, saj je smiselno meriti trušč, ko klimatska naprava le še vzdržuje notranjo temperaturo, in ne takrat, ko se na vse pretege trudi ogreti ali ohladiti. Pri času dela s testnim avtomobilom pa ni zajet čas pranja in čiščenja avtomobila, saj je to odvisno najprej od vremena in letnega časa, potem pa še od vrste avtomobila (terenski so vedno bolj potrebni večkratnega pranja), kraja fotografiranja in še česa. Menda najbolj pomemben del testiranja pa je zbiranje pripomb in opazk, ki jih po zaslugi tehnike že kaki dve desetletji lahko zbiramo kar med vožnjo na diktafonu. Kakorkoli že, v povprečju se z avtomobilom družimo po 36 ur, kar na koncu vključuje tudi polnjenje z gorivom pred vračanjem vozila zastopniku.

Povprečen čas dela s testnimi avtomobili. Test ne nastane kar tako.

Brez dela za računalnikom žal ne gre, sreča pa je, da traja v povprečju po 16 ur na avtomobil. Za pripravo testa je treba zbrati dokumentacijo o vozilu (specifikacija konkretnega vozila, cenik, tehnični podatki – ti so vse bolj trd oreh –, pa novinarski materiali o vozilu in podobno, vse skupaj pa zahteva tudi včasih dolgotrajno komunikacijo z zastopnikom oziroma njegovo službo PR), kar je menda, skupaj z izpisovanjem zaznamkov z diktafona, najbolj suženjski posel priprave testa. Dosti lažje (in poučno) je s papirji v rokah najti številke in dejstva ter spisati rubriko Tehnični podatki. Sledi obdelava fotografij. Sam se držim načela, da obdelam večino in šele potem napravim izbor, kar je časovno bolj obremenjujoče, a sem potem bolj prepričan, da je izbor pravi. Kdor se je z obdelavo fotografij že srečal, ve, da obdelava in izbor trajata precej dlje, kot bi si človek želel. Zaključni del je pisanje članka/testa. Poznam novinarje, ki misli na dokument prelivajo skoraj hitreje kot govorijo, poznam jih pa tudi takšne z drugega konca. Sebe vidim nekje v sredini, a sam še dodatno zapletam stvari, ker med testom za popestritev iščem kakšne zanimive informacije na spletu ali v domači knjižnici. Manj kot pet ur skoraj ne traja od odprtja dokumenta do zadnjega ‘Ctrl + s’. Sreča je, da je platforma, na kateri sloni Avtofil na spletu, dokaj preprosta, zato nalaganje besedila in fotografij ter urejanje trajata le okoli ure.

In to je na koncu res to. Dobrih 50 ur. Nismo nezmotljivi, daleč od tega, še več, hvaležni smo vsake opazke, pripombe in graje. Pohvale seveda še bolj. A kakorkoli že, članek v rubriki Testi nastane po toliko urah dela in razmišljanja o avtomobilu, zato ob četrt stoletnih izkušnjah stojimo za njim brez najmanjšega obotavljanja.

Vinko Kernc

Foto: VK, Tim Kernc