Lamborghini Veneno: tradicionalno … privlačno nenavaden

Lamborghini LP 750-4 Veneno: 2,8 sekunde z mesta do 100 kilometrov na uro in 355 kilometrov največje hitrosti.

Petdeset let tudi v avtomobilizmi ni malo in toliko jih letos šteje Lamborghini. Ferruccio si je sicer v začetku omislil avtomobilsko znamko, ki bo izdelovala zelo zmogljive osebne avtomobile in ne cestnih dirkalnikov, kot so to počeli pri Ferrariju nedaleč od njega. Toda preveč prostega časa treh njegovih inženirjev (med njimi je bil tudi legendarni Gian Paolo Dallara!) in čudovite, brezhibne poteze enega največjih dizajnerjev, Marcella Gandinija (takrat pri Bertoneju), so skreirale izdelek, ki je znamko Lamborghini in njeno filozofijo postavil bližje Enzovim izdelkom: Miura, 1965. In potem je leta 1974 prišel še Countach (spet Gandini), ki je vse skupaj znova postavil na glavo.

A nekaj je ostalo ves čas bolj ali manj enako: Lamborghini in Lamborghiniji nikoli niso imeli prav velikih dirkaških ambicij in tako je tudi danes. Zato tudi novi Veneno z zornega kota poznavalca ne more biti neposredni tekmec na laično oko podobnima LaFerrariju in P1. In če se komu zdi njegovo ime preveč nežno za takšno zverino, se precej moti. Tudi Veneno sledi stari tradiciji, ki izvira iz Ferrucciovega navdušenja do (španskih) bikoborb, saj je bilo to ime enega najmočnejših bikov, ki je pred stotimi leti med drugim smrtno poškodoval prav tako enega največjih bikoborcev tistega časa.

Ekskluzivnot: tole je prototip, ki je okrašen z italijansko trobojnico. Od preostalih treh bo vsak imel le eno od treh barv te zastave, vsak drugo, seveda.

Takole suhoparno je Veneno superšportni avtomobil, ki obeležuje Lamborghinijevih 50 let. Enako suhoparno je Veneno dirkaški avtomobil s cestno homologacijo, zasnovan na Aventadorju. Oboje drži.

Drži pa tudi, da je Veneno nekaj posebnega. Na videz se zdi več kot samo dostojni oblikovni naslednik takrat revolucionarnega Countacha, najmanj enako pa velja tudi za tehniko. Monokok in aluminijasta pomožna okvira prem (štirikrat dirkaške obese z vodoravno ležečimi blažilniki in vzmetmi) sta podobna Aventadorjevim, a prilagojena novi vlogi. Omenjeni monokok, celotna zunanjost in pretežni del notranjosti so izdelani iz ogljikovih vlaken, zato Veneno tehta kar 125 kilogramov manj od Aventadorja, torej le 1.450 kilogramov ali malo manj kot Passat 2.0 TSI, le da motor v njem omogoča dirkaških 1,93 kilogramov na »konja«.

Kolesa: 20 oziroma 21 palcev in v turbino oblikovan zunanji obroč platišč za učinkovitejše hlajenje ogljikokeramičnih zavor.

Pri Lamborghiniju posebej izpostavljajo dovršeno aerodinamiko, ki ne služi le majhnemu uporu zraka, ampak tudi optimalnemu pritisku karoserije na tla, brezhibnemu hlajenju motorja, pogona in zavor, seveda pa tudi ustreznemu dotoku zraka motorju. Ta ga namreč še kako potrebuje: tradicionalni, tudi iz Aventadorja znani V12 s 6,5 litra prostornine ima na 552 kilovatov (750 »konj«, torej za 50 več) dvignjeno moč na račun povečanega sesalnega sistema, optimirane termodinamike, narahlo dvignjenih motornih vrtljajev ter izpušnega sistema s še manjšim povratnim tlakom. Verjetno je še najmanj novega na preostalem pogonu: robotizirani 7-stopenjski menjalnik s 5 programi pretikanja prenaša navor k vsem štirim kolesom.

Notranjost: pretežno iz ogljikovih vlaken ter z novimi merilniki agresivne grafike, med instrumenti je tudi g meter.

Najbolj fascinantno pa šele pride: tole je Veneno z zaporedno številko 0 in bo ostal pri Lamborghiniju. Tekom letošnjega leta bodo izdelali še tri, ki so že prodani, in vsak bo nekoliko drugačen, prilagojen željam kupca. Vsak od njih stane tri milijone evrov plus davek. Že pri novima Ferrariju in McLarnu se zdi napovedano število (499 in 375 kosov) ekskluzivno, prav tako tudi njuna cena (okoli milijona), a se ob Venenu oba zdita kot serijska konfekcija.

Tudi zato Veneno ne more biti njun neposredni tekmec.

Foto: VK