Načelno v Evropi še vedno drži, da se avtomobilski proizvajalci z napovedmi držijo dveh terminov: pomladnega (začetek marca), ko je vedno salon v Ženevi, in jesenskega (začetek ali konec septembra), ko je salon izmenjaje v Frankfurtu in Parizu. Ti saloni napovedo evropsko avtomobilsko prihodnost za pol leta vnaprej.
To velja, če se le sprehodimo med razstavljenimi avtomobili. Če pa prisluhneš tu in tam, pa ne na uradnih tiskovnih konferencah, ki so bolj ali manj leporečenje, ampak tako, neuradno, »off the record«, kot pravijo Angleži, vsakokrat sproti spoznaš, kako zapleten je ta avtomobilski svet.
Milijon ust hrani Daimler in štiri milijone Volkswagen. Takole na oko in upoštevajoč tudi družine zaposlenih. Si lahko predstavljate?
Nešteto drobcev se mi je nabralo v le enem dnevu, ki jih je težko strniti v povezano zgodbo. Od tega, zakaj si pri Renaultu lahko privoščijo plastične dele karoserije, pri Daimlerju pa ne, pa do tega, da se je kontroverznemu Ghosnu danes obrnil svet, ko je »dal« v enem samem dnevu več kot deset intervjujev in pri tem vsakokrat znova odgrnil novi Renaultov koncept (še pred uradno predstavitvijo), ko pa sicer stežka, res stežka privoli v en intervju na dan. Zagotovo stoji za takšno spremembo nek vzrok.
A ostanimo pri avtomobilih konkretno in še bolj konkretno pri elektromobilih. Tudi tu, kot pri prav vseh stvareh na svetu, velja, da je nekaj podjetij, ki s tehnologijo vlečejo naprej, ostali pa pristavljajo svoj mlinček ali celo čakajo, da se neka tehnologija prime in dovolj poceni.
Pred leti se je nenadoma dvignil prah in začutila se je evforija: jutri bodo elektromobili. Bum! Ampak zakaj? Spomnite se: začela se je gospodarska kriza in v belo blago odeti so spet spravili velesile v grizenje nohtov. Nafta bo, dokler bo tekla ven, burila svet, politiko, gospodarstvo in ljudi. No, ker avtomobilizem »mora« vsake toliko lansirati nekaj novega, se je elektrifikacija vsled opisanega znašla na prioritetnih listah. BMW in Renault sta zastavila družino elektromobilov, drugi so poskušali s po enim, dvema, nekateri so segli le do elektromobilov s »podaljšanim dometom« in pri Toyoti, ki obvladuje več kot tri četrtine svetovne avtomobilske prodaje zelenih avtomobilov s svojimi hibridi, so bili še bolj v oblakih kot sicer.
Pa stanje danes? BMW je do koncepta in posledično tudi serijske izdelave pripeljal le dva modela, Renault pa kar štiri, a sta dva od njih že izven igre. O Nissanovem Leafu, evropskemu avtomobilu leta (prvi elektromobil s tem naslovom!), se skoraj ne govori več. Prihajajo sicer novi, a se zdi, da bolj kot posledica inercije (zasnove in razvoja, ki se ju ne splača v tako pozni fazi kar ugasniti) kot potrebe trga. Če kdaj, si zdajle upam staviti, da bodo elektromobili vsaj do konca desetletja ostali marginalni izdelki, namenjeni bolj sami sebi in promociji zelene usmeritve (od avtomobilskih proizvajalcev do raznih vladnih in nevladnih organizacij in teles) kot pa resnični uporabi resničnega človeka. Pod pogojem, seveda, da se z nafto ne bo zgodila kaj nepričakovanega – bolj v političnem smislu kot v smislu, da bi je zmanjkalo. Ker je (še) ne bo.
Frankfurtsko sejmišče je dolgo skoraj kot ljubljanska Slovenska cesta in po sredi je resnično cesta. Načelno so na njej pešci, je pa tudi nekaj avtomobilov, ki redno prevažajo novinarje z enega konca na drugega. Ponavadi so to najnovejši izdelki znamk, že zaradi promocije, kar je logično, pri Miniju pa so pripeljali – kar one originalne, stare Minije. In moram reči, da je občutek, ko za seboj zaslišiš samo kotaljenje gum (še dobro, da je cesta tlakovana) i3, zelo nenavaden in neprijeten. Mini še zdaleč ne razgraja in zatorej ne moti, ga pa vseeno zaslišiš veliko prej. Čisto drug občutek.
Razlika med starim in mladim človekom je menda v tem, da se stari težje privadijo in sprejmejo spremembe. A jaz tule ne vidim toliko tega problema kot povsem razumski pogled na stanje. Zato – povsem s svojega profesionalnega zornega kota – kot zvezdo tokratnega salona izberem – zvezdo. MB Concept S Coupé.
Vinko Kernc









