Avtomobilski teden 25, 2025

Po petih letih Luca de Meo zapušča Renault.

De Meo pakira (v Guccijeve) kovčke

Sredi julija bo Luca de Meo, sedanji izvršni direktor francoskega Renaulta, podjetja, ki je deloma v državni lasti, pomahal avtomobilski skupini in odšel na novo delovno mesto. Vse kaže, da bo povsem zamenjal panogo, kajti po pisanju nekaterih francoskih medijev (Figaro) naj bi postal izvršni človek francoske skupine Kering. Gre za podjetje, ki ima v svoji lasti številna podjetja, tudi slovito modno hišo Gucci. Kot pravijo, naj bi se na čelu te skupine pojavil sredi septembra.

Luca de Meo ima za seboj dolgo zgodovino dela v kar številnih avtomobilskih podjetjih. Prav zaradi tega je po svoje presenetljivo, da se je odločil za ‘nov izziv’, kot je menda dejal, in to v dejavnosti, ki je doslej ni poznal. Ob objavi novice, da zapušča skupino Renault (še Alpine in Dacia), je dejal, da je ta v dobrem položaju in »pripravljena na novo poglavje.« To verjetno drži, čeprav je francoska borza dokaj silovito reagirala, saj se je po objavi novice o De Meovem odhodu vrednost Renaultove delnice skrčila za osem odstotkov, kar je največji padec po letu 2022, medtem ko so delnice skupine Kering poskočile za 12 odstotkov, kar je največji skok od leta 2008.

Luca de Meo je prišel na krmilo skupine Renault leta 2020. Francoska tovarna je bila v tistem času, ki ga je pestila epidemija Covida-19, v izjemno težkem položaju. Dolg je leto prej dosegel vrednost milijardo evrov, očitno je bilo, da podjetje nima pravega odgovora na težave. De Meo je bil pred tem pri skupini Volkswagen (VW), in sicer na čelu španskega Seata, kjer se je dobro izkazal. Svojo dolgo karierno pot je Italijan začel tako in tam kot se spodobi – pri Fiatu. Potem je odšel k Toyoti, od tam pa v Wolfsburg oziroma k največjemu evropskemu koncernu Volkswagen. Mimogrede – ko je bil še pri Toyoti, sva s sodelavcem z njim na ženevskem avtomobilskem salonu opravila intervju s fotografiranjem. Bilo je zanimivo, malce po italijansko živahno, pri čemer je de Meo kar nekajkrat prižgal cigareto. Ko smo se poslovili, je za nama prišla njegova sekretarka in naju prosila, naj se vrneva. Razlog? De Meo je prosil, naj ne objavimo njegovih fotografij s cigareto v ustih …

De Meo je v Renaultu res zavihal rokave. Po letu dni se je rodil njegov strateški načrt Renaulution, pri čemer je bilo očitno, da gotovo spoštuje dejstvo, da je francoska država 15-odstotna lastnica tovarne. Bistvo je bilo v delitvi na dva dela, pri čemer je tisti del, ki naj bi se ukvarjal z izdelavo električnih avtomobilov (Ampere), ostal v Franciji, drugi oziroma Horse pa naj bi se osredotočal predvsem na klasičen avtomobilski pogon. Tedaj je veljala politična in tudi avtomobilska doktrina, da je prihodnost električno gnanih avtomobilov povsem nesporna in je bil zato fokus na Franciji, medtem ko so izdelavo bencinsko-dizelskega programa prepustili kar številnim Renaultovim tovarnam izven Francije. Sedaj je seveda vse drugače, zelena avtomobilska tranzicija se v Evropi ni posrečila tako, kot so računali. Toda ne glede na to je De Meo skupino Renault revitaliziral v finančnem in gotovo tudi modelskem smislu. Danes je francoska hiša, ki še ni razvozlala klobčiča odnosov v problematični zvezi z Nissanom in Mitsubishijem, poslovno zdrava in v bistveno ugodnejšem položaju kot drugi deli francoske avtomobilske industrije. Je pa res, da je po obsegu proizvodnje manjša in ena redkih, ki ni sestavni del kakšne večje avtomobilske grupacije, kot recimo prav tako francoska Peugeot in Citroën, ki sta znotraj Stellantisa. Za nas je bilo pomembna tudi De Meova oziroma Renaultova odločitev, da bo novi električni Twingo nastajal v novomeškem Revozu, naši edini in s tem tudi največji avtomobilski tovarni. Kako se bo De Meo znašel za krmilom skupine Kering, ki je v velikih težavah (njen dolg je bil pred časom ocenjen na nič manj kot deset milijard evrov), pa se bo tako ali tako kmalu pokazalo. Toda za nas utegne biti bolj zanimivo vprašanje, kdo bo stopil v kar velike čevlje Luce de Mea.

***

Ferrari ni pretirano navdušen nad električnim pogonom.

Ferrari spreminja svoje načrte z električnimi modeli

Pred leti se je zdelo nepredstavljivo, da bi tovarne, ki imajo v svojem programu izključno zmogljive in s tem skoraj pregrešno drage športne avtomobile, naredile nekakšen salto mortale in se odločile za recimo električni pogon. Pa vendar se je zgodilo. Ferrari, Lamborghini, Maserati – če ostanemo zgolj pri najbolj znanih – so se odločili za sodelovanje v tolikokrat omejeni zeleni avtomobilski tranziciji. Zdelo se je, da niso povsem prepričani o smiselnosti tega početja, toda počasi so se začeli rojevati avtomobili, ki jih poganja elektrika. Ampak od lani veje drugačen veter in načrti se razmeroma hitro spreminjajo.

Ferrari, slovito italijansko ime iz Maranella, naj bi prvi povsem električni Ferrari predstavil v začetku naslednjega leta. Toda pred časom je napovedal, da bodo nekaj mesecev kasneje trgu ponudili še en Ferrari, ki bo šel na elektriko. Sedaj se je načrt spremenil: ta drugi Ferrari, katerega ime in še marsikaj drugega ni znano, se bo na trge pripeljal leta 2028 ali še nekoliko kasneje. Kot je morda znano, je oziroma bo zunanja podoba prvega električnega Ferrarija delo nekdanjega vodje oblikovanja pri Applu Jonyja Ive. Avto naj bi stal okoli 470 tisoč evrov in ne bo športni terenec. S tem se italijanska avtomobilska hiša, ki zadnja desetletja posluje zelo dobro, pridružuje svojim konkurentom. Lamborghini, ki je pri Audiju oziroma koncernu Volkswagen, je pred meseci sporočil, da se bo prvi električni Lamborghini pojavil leta 2029 in ne leto prej, kot je bilo sprva napovedano. Maserati se je prav tako odločil, da ne bo izdelal električne verzije že znanega oziroma bencinskega MC20, pri Porscheju pa so prav tako spremenili tovrstne načrte, saj električna Macan in Taycan ne gresta v prodajo tako, kot so računali. In kaj je že dejal Akio Toyoda, ki je bil pred nedavnim drugič zapored izvoljen za predsednika Toyote? Da je izpust CO₂ devetih milijonov električnih avtomobilov trikrat večji kot 27 milijonov hibridov …

Janez Kovačič