Teden 10, 2016

Vladna Gregorčičeva je ostro obsodila policijsko stavko, tako ostro, kot da številna drugega nesnaga ni vredna takšne obsodbe.

Avtomobili in vse, kar je je povezano z njimi, je v preveliki soodvisnosti od policije, da bi lahko teden minil brez tistega, kar se je začelo prejšnji teden. Sedaj je jasno, da bo vsaj sedem policistov – med njimi tudi predsednik enega izmed policijskih sindikatov – zaradi ‘afere Koprivnikar‘ ob delo.

Ni presenetljivo: vsem – predvsem pa policistom – bi moralo biti jasno, da takšno organiziranje zasede, kot so jo v Škofji loki pripravili ministru, ki jim ni pogodu, ne more in seveda ne sme ostati nekaznovano. Gre za ‘dogodek’, ki ga ni mogoče spregledati, še manj omalovaževati. Ključno vprašanje pa seveda ostaja neodgovorjeno: kako naprej, kako končati policijsko stavko, da škoda ne bo še večja in da se vse skupaj ne sprevrže dogajanje, ki ne bo dobro za nikogar, tudi za običajnega človeka ne?

Na dlani je, da sta obe strani – torej vlada in policisti – ravnali nespretno, amatersko, politično in sicer povsem zgrešeno. Najprej o policistih oziroma enem izmed vpletenih policijskih sindikatov. Za (upravičeno) policijsko stavko bi zlasti predsednik sindikata, ki je bil – tako je vsaj mogoče sklepati po sedaj znanem – eden ključnih organizatorjev lova na ministra, storil največ, ko bi odstopil. S tem bi stavki in policiji vrnil nekaj nujne legitimnosti in še bolj nujnega spoštovanja, dveh ‘sestavin’, brez katerih ni mogoče računati na ugoden razplet. A je videti, da je tudi policijski sindikalist zbolel za splošno slovensko boleznijo: oklepanja stolčka za vsako ceno. Se ni čuditi, zgledov je veliko. Ker tega verjetno ne bo storil in ker je povsem verjetno, da bo sindikalno članstvo stopilo na njegovo stran, se bo zgodilo tisto, kar se ne bi smelo – že tako omahujoča podpora javnosti bo postala še bolj mlahava in neodločna. Brez tega pa se utegne jeziček na tehtnici vlada-policisti veliko bolj nagniti na stran vladne Gregorčičeve. In vlada oziroma njen prvi mož?

Že ko so sredi lanskega novembra začeli policisti stavkati, je bila njegova reakcija nenavadno ostra. Kakorkoli skušaš to razumeti, pravih razlogov ni ali jih vsaj ni veliko. Vedeti bi moral, da policija ni le ključni dejavnik nekega stanja v državi, pač pa bi mu moralo biti že tedaj jasno, da brez nje (policije) ne more uresničiti vsega tistega, kar prinaša begunska kriza. In ta se v številnih pogledih zdi kot snežna kepa – vali se in utegne pomesti z vladajočo nomenklaturo, pa še s kom. Policisti se bodo sedaj, ko se je zgodila afera z ministrom in ko je jasno, da bodo vsaj nekateri odšli na zavod za zaposlovanje, upravičeno vprašali, zakaj se vlada in predvsem njen predsednik z enako gorečnostjo in naborom ostrine ne lotijo številne druge nesnage? Zakaj ni bilo nič podobnega slišati ob dejstvu, da je zaradi napak na otroški srčni kirurgiji umrlo nekaj otrok, zadeva pa je sodno in sicer zastarala? Ali ni smrt otrok, še posebej, ko se to dogaja v slovenski elitni zdravniški ustanovi, nekaj, kar mora prižgati vse rdeče luči in alarmne zvonce tudi v vladnih prostorih in glavah? Očitno ne. Vse skupaj je šlo mimo kot spomladanski snegec, ki se stopi še prej, preden pade  na tla. In podobnih primerov, ki bi zahtevali enako zavzeto obsodbe z vrha politike – koalicijske in opozicijske, jasno – je več kot prstov na vseh rokah in nogah. Vse to zgolj potrjuje že velikokrat potrjeno – palica ni enaka za vse.

Porsche se v skladu z načelno nemško politiko po svoje loteva begunskega problema. Bi ga kazalo posnemati?

O beguncih in vsem tistem, kar pomenijo za Evropsko unijo in seveda Slovenijo, se je mogoče razpisati na dolgo in široko. Ampak v tem podalpskem kotu smo tudi pri beguncih naredili veliko napako – predvsem politika je ostro razdelila javno mnenje. Ni pričakovane in nujne sredine, umirjenega razmisleka, pričakovanega kompromisa, sicer bistvene sestavine normalnega življenja. Na eni strani oster proti, na drugi tudi brezpriziven za. Dvomov je veliko in morajo biti razumljivi, toda ne sme jih podžigati politika. Če je bilo vse to mogoče pričakovati, je vendarle presunljiva krutost in brezčutnost do begunskih otrok – kot se je zgodilo v Kranju. Begunci so zgolj repriza slovenske vsakdanjosti, ki pogostokrat slepo sledi takšni ali drugačni politiki, še posebej tisti, ki črpa svojo moč iz maščevalnosti, povsem neživljenjskega pogleda oziroma razumevanja preteklosti in podobnega. Nemški Porsche bi nam smel biti v tem pogledu vsaj v skromen vzor: slovita tovarna športnih avtomobilov je ob pomoči in spodbudi državnih institucij oblikovala poseben program za begunce iz Eritreje, Sirije, Afganistana, Pakistana, Iraka in Irana. Ta zajema skupino beguncev v starosti od 16 do 38 let in bo trajal pol leta. Osnovni namen je usposobitev za pridobitev znanj oziroma sposobnosti, ki bi jim omogočile konkuriranje na različnih razpisih, obstajala pa bo tudi možnost zaposlitve v tovarni. Program je zasnovan široko, saj vključuje tudi učenje nemščine in razumevanja novega okolja v kulturnem, socialnem in še kakšnem pogledu. Vredno premisleka.

Marija Šarapova je bila pozitivna na dopinški kontroli in vse kaže, da je prav zaradi tega ob pogodbo s Porschejem.

Vrhunski šport je že dolgo tega postal predvsem velik posel. Vsaj dva ali trije športi v tem pogledu izrazito odstopajo: nogomet, ki je absolutni prvak, capljajoče mu sledita še golf in tenis. Američani bi k temu dodali še vsaj bejzbol, saj imajo vsako leto ‘svetovno prvenstvo’, a je nesporno, da so zanj najbolj in že dolgo zagreti le oni, drugje pa je povsem marginalen. In ker je tako, v vrhunskem športu ni prostora za povprečje in napake. Mi, torej javnost, seveda vidimo predvsem eno samo plat – slavo in še bolj velik denar, ki ga zaslužijo predvsem najboljši. Saj je razumljivo – kako se ne bi čudili, ko najboljši nogometaši na mesec zaslužijo tudi pot deset in več milijonov evrov, pri čemer jim še veliko več kot pogodbe s klubi prinesejo sponzorske pogodbe. OK, tako ali drugače, Marija Šarapova, visokorasla Rusinja iz Sibirije, po zaslužku že enajst let najbolje plačana teniška igralka, ki pa že precej časa ni No.1 svetovnega tenisa, je ta teden dobila pismo organizatorja teniškega turnirja v Avstraliji. Sporočili so ji, da je bila pozitivna. Pomeni, da je uživala nedovoljena sredstva. Njen zagovor spada v klasiko – nisem vedela. Vse lepo in prav, ampak sponzorji odpadajo kot gumbi s hlač. Tudi Porsche, ki je s Šarapovo aprila 2013(!) sklenil triletno pogodbo, tako da je postala njegova ambasadorka, je sporočil, da bo sodelovanja po vsej verjetnosti konec. Zgodbe pa seveda še ni konec, saj bo Rusinjo zanesljivo doletela kazen, ki jo bo oddaljila od teniških igrišč. Sicer pa drži, da je Marija lani zaslužila približno 26 milijonov evrov, v vsej svoji karieri pa okoli 180 milijonov evrov. Res se mi smili.

Janez Kovačič