Klaus Busse, šef oblikovalskega studia Centro Stile: intervju

Klaus Busse: za oblikovalce avtomobilov prihajajo lepi časi, prvič po 120 letih.

V zdaj že legendarnem poslopju Officina 83 domuje Centro Stile, kjer nastajajo oblike Fiatov, Abarthov, pa tudi drugih avtomobilov koncerna FCA. Okroglo leto ga vodi Klaus Busse, nenavadno temperamenten in nenavadno visok Nemec, ki je na to delovno mesto prišel iz Chryslerjevega oblikovalskega oddelka.

Busse je kariero avtomobilskega oblikovalca pričel pri Mercedes-Benzu leta 1995, po okroglem desetletju pa je znotraj takratnega koncerna Daimler Chrysler odšel preko velike luže na direktorski stolček pri Chryslerju. Po razhodu Daimlerja in Chryslerja je ostal pri tej znamki in tako leta 2014 samodejno pristal v novem avtomobilskem koncernu FCA. Le slabi dve leti za tem je odšel v Torino. V svoji karieri je dobil številna oblikovalska priznanja, med drugim tudi priznanje Automotive News All-Star leta 2013. Klaus Busse, 47, je kljub temu uspel zadržati precejšen del zasebnosti, kar pomeni, da boste o njem na spletu izvedeli bore malo.

Gospod Busse, v kotu vaše pisarne je nekaj lepih modelov vojaških letal iz različnih obdobij. Zgolj konjiček ali kaj več?

Seveda je konjiček, a v prvi vrsti želim, da me opominjajo, da je lahko dober dizajn tudi rezultat tehničnega dela in ne zgolj oblikovalskega. Vojaška letala so lepa, pa jih ne oblikujejo oblikovalci, temveč inženirji.

Glede na to, da gre za letala iz bližnje ali daljne preteklosti: ali menite, da se je pri oblikovanju novih avtomobilov pomembno ali celo potrebno naslanjati na preteklost znamke?

Zgodovina avtomobilske znamke igra vse bolj pomembno vlogo, kar med drugim dokazuje tudi naš čudoviti Fiat 500, ki že postaja legenda. Toda jaz raje gledam v prihodnost, ko gre za glavne modele neke znamke. Retro je lahko zgolj prijetna popestritev ponudbe.

Kako pa vi vidite prihodnost oblike pri Fiatu? V 80. letih so imeli avtomobili te znamke dokaj enoten obraz, potem je to izginilo in se danes pojavlja le v družini 500.

Enoten obraz modelov ene znamke v splošnem ni nujen. No, morda je nujen za nemške znamke, prav nasprotno pa trdim, da italijanski avtomobili tega ne potrebujejo.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Kako pa boste vi ustvarili identiteto Fiatov?

Tule vedno potegnem vzporednico z modo. Zahodni svet gleda iste modne smernice na televiziji in v revijah, pa poglejte, kako so ljudje v Italiji drugače oblečeni kot v Nemčiji: tam prevladujejo sive obleke s kravatami, v Italiji pa je, kamorkoli pogledate, vse drugače, bolj živahno, tudi pisano in izven ustaljenih smernic. Nekaj takšnega želim, da postanejo tudi Fiati in zato ne potrebujejo enotnega obraza. Želim, da ga ljudje, ko ga zagledajo, prepoznajo kot italijanski izdelek. ‘Dolce vita’*.

Kako pa pod vašo taktirko nastajajo oblike novih avtomobilov?

Pri nas velik del razmišljanja oziroma razvoja oblike opravimo s pogovori in z diskusijami med našimi oblikovalci: kam sodi mersko, cenovno in filozofsko avtomobil, ki ga začenjamo oblikovati, kam želimo, da popelje svojo znamko in tako naprej. Pogosto gremo skupaj tudi v muzej te znamke in se, obkroženi z zgodovino, tam pogovarjamo o tem. Z dobro diskusijo nastane avtomobil skoraj v celoti v glavah. Do risbe je tako le kratek čas.

In kako na koncu izberete med številnimi predlogi?

Pri našem načinu dela predlogov ni veliko, saj, kot sem že rekel, velik del oblike nastane že v glavah med diskusijo. Prepričan sem, da je to tudi zelo učinkovit oblikovalski proces, saj pride na ta način do končne oblike veliko prej.

Koliko pa sami prispevate k obliki?

Moje delo ni več risanje avtomobilov, pač pa koordinacija ekipe in vodenje do najboljšega cilja. Moja naloga ni tekmovati z drugimi oblikovalci v ekipi, zdaj sem njen mentor.

V času, ko ste že zasedali to delovno mesto, je na trge prišla nova Giulia. Že kot Alfa Romeo je to športen avtomobil, v različici Quadrifoglio pa je sploh superšportna. Toda ali se vam ne zdi, da ‘gleda’ dosti manj agresivno kot njena predhodnica, Alfa 159?

Res je, kar pravite. Toda danes so avtomobili drugačni in Giulia res ne ‘gleda’ agresivno, zagotovo pa gleda ‘moško’. (Nasmešek)

Kako pa vi vidite današnje delo oblikovalca ali šefa oblikovalske ekipe, ko vas stiskajo tehnične zahteve od varnostnih do okoljskih? Se vam ne zdi, da so si zato avtomobili vse bolj podobni?

(Samozavesten vzdih in pogled v strop) Avtomobil po 120 letih doživlja prvo zares veliko spremembo. Do včeraj je bilo vse jasno – motor spredaj, pa menjalnik in pogon, vse skupaj je od daleč na koncu res podobno. A danes prihajajo elektromobili: motor zanje je lahko eden, lahko sta dva, celo štirje. Baterije lahko pospravimo v dno avtomobila med obe osi, kar je tudi najbolj idealno za masno središče. Elektromotor je v primerjavi z batnimi veliko manjši, tako da je lahko tudi ob vsakem kolesu eden. Med baterijo in motorjem so le žice, nič več menjalnika, diferenciala, pogona, … Si predstavljate ta manevrski prostor? Poleg tega prihajajo tudi samovozni avtomobili. In če vozijo sami s pomočjo tipal in elektronike – zakaj bi potem avtomobil sploh še potreboval žaromete in druge zunanje luči? Za oblikovalce avtomobilov prihajajo lepi časi.

Vinko Kernc

Foto: VK

*Sladko življenje