Avtomobilski teden 36, 2023

Carlos Ghosn je seveda glavni igralec v dokumentarnem filmu Wall Street Journala.

Carlos Ghosn in njegova pravica

Prav in smiselno bi bilo, ko bi bil to teden avtomobilskega salona IAA v Münchnu, na katerem se je pokazal strah pred kitajskim avtomobilsko-električnim prodorom v kombinaciji z negotovostjo vse evropske in predvsem nemške avtomobilske industrije, ko je postalo jasno, zakaj je Toyota na Japonskem stala nekaj dni in še kaj.

A se je vmes pojavil film, ki je nastal na podlagi pisanja dveh novinarjev ameriškega Wall Street Journala (pisanju sta dala pomenljiv naslov – Vzpon, padec in pobeg Carlosa Ghosna), medija, ki mu menda smemo zaupati. Lotil se je nam, kot že zapisano, tako dragega Carlosa Ghosna, nekdanjega prvega človeka zveze Renault-Nissan-Mitsubishi. Ghosn že od 31. decembra 2019 ždi v libanonskem Bejrutu, od koder se ne premakne, saj je za njim razpisana Interpolova tiralica. Film, z dolžino celovečerca, je narejen v pravi ameriški oziroma holivudski maniri – napet, z logičnimi in smiselnimi razlagami,z  vrsto ‘igralcev’ in s podukom, ki ga na koncu oznani svetovno znani Richard Quest, sicer novinar ameriškega CNN.

V filmu nastopa tudi druga Ghosnova žena Carole, sicer ameriška državljanka.

Film je kronološki prikaz vsega tistega, kar se je dogajalo z Ghosnom; ne le od časa, ko so ga zaradi obtožb o številnih goljufijah (nepravilnostih) proti koncu leta 2018 aretirali na tokijskem letališču Narita, pač pa od začetka njegove kar vrtoglave kariere pri Renaultu. Tja ga je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja iz Michelina privabil tedaj predsednik Renaulta Louis Schweitzer. V zvezi Renault-Nissan (tedaj zraven še ni bilo Mitsubishija, ki se je priključil leta 2017) je bil japonski partner v izjemno težkem položaju. Schweitzer je Ghosnu zaupal nalogo rešitelja. Kmalu je postal t.i. ubijalec stroškov (cost killer), nekaj takšnega, kot pred njim pri koncernu Volkswagen Inaki Lopez; slednji je v Nemčijo prišel na povabilo dr. Ferdinanda Piëcha.

Ghosn se je naloge lotil zavzeto in z znanimi prijemi: na Japonskem so zaprli nekaj Nissnovih tovarn, delo je izgubilo ogromno ljudi, nekako v znanem zahodnem slogu »No Pain, no Gain« (brez bolečine ni napredka). Šok je bil izjemen, kajti v japonski poslovni in siceršnji kulturi je bilo to nekaj povsem drugačnega, nesprejemljivega, osupljivega. Toda že čez dobro leto se je Nissan pokazal v boljši poslovno-finančni kondiciji. Ko je dokončno splezal na zeleno vejo, je Ghosn postal japonski nacionalni junak. Med drugim je dobil tudi naslov ‘oče leta’, nekaj, kar je bilo vse dotlej nepredstavljivo in ima v japonskem javnem življenju velik simbolni pomen. Kmalu se je zavihtel na čelo Renaulta in nekaj kasneje tudi zveze z Nissanom.

Hiroto Saikawa, nekoč prvi človek Nissana, je prepričan, da je bilo Ghosnovo početje kriminalno.

Leta 2008 je udarila gospodarska kriza, ki je prizadela tako Renault kot tudi Nissan. Odločitev japonskega partnerja ni bila presenetljiva – Ghosn se je moral sprijazniti z manjšo plačo, tako da je namesto 20 dobil ‘le’ 10 milijonov dolarjev na leto. V filmu je domneva oziroma trditev, da je bila to ena ključnih potez, ki naj bi Ghosna pripeljala do tega, da je precej kasneje začel uporabljati denar tako Nissana kot tudi Renaulta za svoje zasebne potrebe. Ko so japonske oblasti leta 2019 začele raziskovati njegovo ‘poslovanje’, se je po njihovem pod črto nabralo vsaj za okoli 80 do 90 milijonov dolarjev neobičajnih transakcij na škodo predvsem Nissana, pa deloma tudi Renaulta. Ghosn v filmu vse to zanika, vztraja pri tistem, kar smo že velikokrat slišali – v ozadju so bili vodilni pri Nissanu, ki niso bili za to, da bi se tovarni združili. To je bila zarota, je bil prepričan tedaj in še danes. Hiroto Saikawa, v času Ghosnove aretacije na čelu Nissana, je povsem drugačnega mnenja – šlo je za kriminalno početje.

Film, ki je razdeljen na štiri dele, je gotovo zanimiv tudi zaradi tega, ker je v tretjem delu natančno pojasnjeno, kako se je Ghosnu 30. oziroma 31. decembra 2019 posrečilo pobegniti iz hišnega zapora v Tokiu. Ključno vlogo pri tem je odigral nekdanji pripadnik ameriških zelenih baretk Michael Taylor in deloma tudi njegov sin Peter. Ghosna, ki je razmeroma nizke rasti (170 cm), so spravili v velik zaboj za glasbene instrumente in ga nato z zasebnim letalom prepeljali najprej v Turčijo ter nato v Bejrut. Zanimiva je vsaj majhna podrobnost, ključna za uspeh pobega: na Japonskem tedaj niso rentgensko pregledovali – vsaj na manjših letališčih ne – večje prtljage ob odhodu iz države … Rešil si mi življenje, je kasneje Ghosn menda dejal Taylorju. Tega so skupaj s sinom ameriške oblasti po tistem, ko je postalo jasno, kakšno vlogo sta odigrala pri Ghosnovi spektakularni ‘rešitvi’, izročile Japoncem. Tam sta bila oba obsojena, sedaj pa kazen prestajata oziroma sta jo že prestala doma, torej v ZDA. Ampak, pravi starejši Taylor, nekatere stvari so še odprte …

Michael Taylor (levo) je Ghosnu omogočil pobeg iz hišnega pripora na Japonskem.

Carlos Ghnos v vsem filmu odgovarja na številna vprašanja, ni videti, da na katerega ne bi imel ustreznega odgovora. In to kljub temu, da so se ga temeljito lotili tudi pri Renaultu, kjer so bili na začetku do japonskih trditev precej zadržani. Sem in tja se zdi, da je mali veliki mož v resnici žrtev, ker je bil uspešen tako dolgo časa … Vsekozi trdi, da se je za pobeg odločil, ker ni imel nobene možnosti povedati resnice, ker so mu bile kršene človekove pravice, ker so razmere v japonskih zaporih nehumane in še in še. To, da si je na stroške Renaulta privoščil razkošno poroko v Versaillesu (v slogu Louisa XVI in Marije Antoinette), kamor je povabil vsaj 600 ljudi, da je korporacijski denar uporabljal za svoje rezidenece v Braziliji, Libanonu, na Nizozemskem, da je bilo poslovanje zveze v Omanu izjemno nenavadno in še marsikaj drugega, ga pač ne omaje v njegovi trditvi o japonski zaroti. Film se konča z mislijo Richarda Questa – Ghosn, nekoč eden najbolje plačanih in slavnih evropskih avtomobilskih menedžerjev, se je zataknil v Bejrutu. Če bi dodal še misel – kaj mu je tega treba bilo in da pohlep nima meja, bi zadel v črno.

Janez Kovačič