Bentley: za tovarniškimi zidovi

Moderen steklen vhod v 80 let staro stavbo: z okusom, kot pri njihovih avtomobilih.

Walter Owen Bentley. Med prvo svetovno vojno znan po letalskih motorjih, leto po njenem koncu pa po tem, da je ustanovil avtomobilsko znamko, katere prvi serijski avtomobil je nastal septembra 1921. Slavo so si on in njegovi avtomobili ustvarili z zmagami na dirkah v Le Mansu, še posebej leta 1929, ko so pobasali prva štiri mesta.

Kaj pa počno danes?

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Leta 1998 se je pričela pisati nova zgodovina Bentleya. Takrat je cel paket kupil koncern Volkswagen, kar se puristom morda zdi nezaslišano, resnica pa je, da se je takrat začelo drugo srečno obdobje te znamke. Nemci se niso vmešali v takšni obliki kot pri Lamborghiniju, kjer pred poslovno zgradbo stojijo sami Audiji z nemškimi registrskimi tablicami. Koncern je Bentleyu pomagal s finančno injekcijo, ki je pomenila povsem spremenjeno proizvodnjo linijo, zmogljivejšo in natančnejšo, predvsem pa hitrejšo in hkrati cenejšo. Enega samega človeka z značko VW sem srečal v proizvodnji, pa še to je bila ženska, ki niti ni bila Nemka, ampak Portugalka, ki je prišla na »obisk« kot nadzornica kakovosti.

Bentley je ostal družina. Zanimiv možakar, ki nas je peljal skozi proizvodnjo, je tam zaposeln že 33 let, začel pa je kot delavec v lesnem oddelku. Tam je zaposlen tudi njegov brat, pa ded je bil, trdi pa, da je to v Bentleyu povsem običajno. Dober, predan delavec je lahko prepričan, da bo delovno dobo oddelal pri njih. Če hoče, seveda.

Hočem reči: običajne avtomobile izdelujejo neki stroji, ki jih nadzirajo neki ljudje. Da bi prodal avtomobil za 150 in več tisoč evrov, mu je treba vdahniti dušo. Pa to niso materiali; seveda, tudi ti prispevajo velik del k ceni, ampak če ni za njim človeka z imenom in priimkom, ki verjetno dobro pozna znamko, njeno zgodovino, pa njene modele in proizvodnjo, človek, ki prihaja zjutraj ponosen na delo in popoldne ponosen odhaja domov, za avtomobil te vrste pač ne moreš pričakovati kupcev. Vsaj ne zadosti, da bi obstal na trgu.

Bentley pa ni le obstal, pač pa je povpraševanje po njegovih avtomobilih celo naraslo. Ja, okej, Kitajci so v zadnjih letih res navalili nanje in se v številkah že bodejo z dosedanjo številko ena, Ameriko, a glejte kakor hočete – tudi Kitajci imajo za denarjem neke zahteve in načela. V Bentleyu pravijo, da je nekoč prišel nek Rus v salon, pokazal s prstom na enega od avtomolbilov in rekel »tega hočem«. Ni vprašal nič – ne kaj za ta denar dobi, ne koliko je pravzaprav tega denarja, ne kaj bi lahko izbral drugega (in verjemite, izbrati je moč ohoho veliko nekih zadev), nič od tega. A to je izjema. Ostale je treba prepričati. Kar pa, verjemite, ni težko. Človeka, ki čuti neko afiniteto do avtomobilov in znamke Bentley, pelješ skozi majhen muzej in skozi proizvodno in če je človek, ki ga vodi, isti, kot je nas (in to tudi je, vsaj tako je rekel), potem se poslovi s podpisano pogodbo v aktovki. Si upam trditi, da osem od desetih.

Sprehod skozi proizvodnjo ni bil nič posebnega; proizvodnja kot proizvodnja pač, malo bolj umirjena kot pri običajnih avtomobilih za desetino tega denarja, a še vedno le klasična proizvodnja. Če ne bi bilo posebnih oddelkov. Če ne bi bilo sobe, kjer se kupec odloča o lesu, ki bo krasil notranjost potem, ko spozna celotno zgodbo o tem, kje les raste, kje zori, kako iz debla dobijo furnir in kako vsak kos dobi končno obliko. Če ne bi bilo hale, kjer delavke na Toyotah (šivalnih strojih, da ne bo pomote) vezejo logotipe, ki si jih zaželi kupec na oblazinjenju. Če ne bi bilo hale, kjer kupec izbira med usnjenimi kožami. Če ne bi bilo lesnega oddelka, kjer po lesu čudovito diši. In nenazadnje, če ne bi bilo tistega malega muzeja, v katerem lahko preživite cel dan ob poslušanju čudovitih zgodb, za katere se zdi, kot da jih vodič pripoveduje, kot da bi jih doživel. Vključno z »Bentley Boysi«, ki so Bentley utemeljili kot znamko in avtomobil kot nobena druga znamka, na nek prav poseben način, tako tipičen britanski, pa tudi tipičen zanesenjaški z odvisnostjo od bencinskih hlapov, tistimi Boysi, ki so bili vsi po vrsti nesramno bogati in bi lahko le poležavali po prekooceankah in zapravljali na mondenih točkah naše krogle, pa so raje nadeli (za dananšnje pojme) smešna očala in se pustili umazati izrabljenemu olju ter črnemu izpuhu. Boysev že od tridesetih let prejšnjega stoletja ni več v Bentleyu, njihov duh pa je tako živ, kot bi bili tu še danes. Vsekakor pa kličejo po tem, da morajo vsaj nekateri avtomobili ostati strast, ljubezen, predanost, in entuziazem z odrekanjem.

To je Bentley. Tako se človek počuti, ko za seboj zapre vrata lično urejene stare stavbe v neki vasi z imenom Crewe nekje 50 kilometrov južno od Manchestra.

Foto: VK