Avtomobilski teden 41, 2016

Premijski avtomobil visokega cenovnega razreda so kot opij, ki nekatere navdušuje, druge tudi razburja.

Eden najbolj očitnih zunanjih znakov družbenega, socialnega in s tem tudi materialnega stanja je avto. Imaš lahko hišo, rezidenco, grad, katerega vrednost gre v milijone, pa je to zvečine znano ozkemu krogu. Ko imaš avto, ki spada v premijski vrh, sporočaš svetu, da imaš veliko pod palcem. Toda ‘svet’ niso samo tisti, ki ti dragoceno pločevino zavidajo, pač pa tudi oni, ki se sprašujejo – kako? Vprašanje je še bolj razumljivo tedaj, ko za volanom sedi mlad človek, za katerega lahko domnevaš, da je šele na začetku takšne ali drugačne kariere oziroma službe – če jo sploh ima. Kako, torej?

Morda so starši tako dobri in bogati, da jim ni težko kupiti avto za nekaj deset tisoč evrov. Za sto tisoč in več, no, to pa že ni več tako preprosto in pogosto, vsaj v teh krajih ne. So ti mladeniči, ki se šopirijo v pregrešno dragih avtomobilih, zadeli na loteriji? Kakšen že, morda. So dedovali po bogati teti, stricu? Tudi, zakaj ne, očitno je, da smrt v zadnjih letih kosi predvsem med takšnimi … Zanimivo možnost sem slišal pred kratkim: če imaš dokaj dobro službo in živiš pri starših, lahko za posojilo ali lizing nameniš kakšnega tisočaka, pa je v garaži marsikaj dragocenega. Če, seveda …

Nekdaj je obstajala komisija za ugotavljanje premoženja. Imela je kar nekaj dela, njeno vprašanje pa je bilo otročje enostavno: od kod denar za veliko in luksuzno hišo, drag avtomobil? Ko bi država sedaj presenetila vse te mladce – pa še kakšnega seniorja – s tem preprostim vprašanjem, bi morda zelo hitro ugotovila, da bogati starši le niso tako radodarni, da je loto bolj utopija kot realnost, da je dedovanje po stricih in tetah nekaj podobnega ipd. Vprašanje tako ostaja: zakaj država ne vpraša?!

***

Branje ruskih klasikov je bilo nekoč obvezno, morda ne bi škodovalo, če bi bilo obvezno tudi v (slovenskih) zaporih.

Bil je prijazen majski večer pred tremi leti. Prijateljici, stari rosnih 19 let, sta prečkali Slovenčevo ulico v Ljubljani tako kot je bilo treba – po prehodu za pešce. In morda je bila to največja napaka v njunem mladem življenju: na prehodu ju je zbil avtomobil. Eno je odbilo skoraj 25, drugo približno 19 metrov. Ni jima bilo pomoči, bili sta takoj mrtvi.

Avtomobil oziroma voznik, ki je povzročil tragedijo, ni ustavil, izginil je v dehtečem spomladanskem večeru. Seveda ne za dolgo. Sodišče je 38-letnemu Ljubljančanu, res staremu znancu policije in sodnikov za prekrške, prisodilo osem let zapora. V dobro so mu šteli zgolj to, da se je opravičil svojcem deklet, v slabo pa marsikaj: bil je vinjen, vozil je bistveno hitreje, kot bi smel, ni imel vozniškega dovoljenja (ker ga ‘unovčil’ zaradi številnih drugih prekrškov) ipd. Še najbolj pa je razburjalo, da se je po tistem, ko je povzročil tragedijo sredi Ljubljane, peš vrnil na kraj nesreče in pobral odpadlo registrsko tablico.

Gostje lokala, v katerem je tik pred usodnim večerom oziroma nesrečo popival povzročitelj, so bili te dni nemalo presenečeni: stari znanec se je znova pojavil za šankom. Razlika je bila predvsem ta, so vedeli povedati, da ni pil alkohola, pač pa kokakolo. Ker je bilo razburjenje precejšnje, se je oglasila tudi uprava za izvrševanje kazenskih sankcij: drži, kazen prestaja v polodprtem režimu in ima tudi občasne izhode. Vede se lepo, so še pojasnili, in po dveh tretjinah prestane kazni bo lahko zaprosil za predčasni izpust. Ne bo prvi, zagotovo ne zadnji, ki bo tako odslužil svoj dolg.

Ruski klasik, točno tisti Dostojevski, ki je bil nekoč za obvezno čtivo, skozi katerega s(m)o se prebijali s kar precejšnjo muko, je v romanu Zločin in kazen upodobil usodo mladega Raskolnikova. Študent, prepričan, da je neka vrste nadčlovek, ubije dve ženski. Ni med osumljenci, nihče mu nič noče. Ampak začenja ga razjedati lastna vest, ki mu ne da miru. Končno se sam prijavi policiji, sodišče mu prisodi osem(!)  let prisilnega dela v Sibiriji. Kazen je zanj nekakšno očiščenje, spoznanje, da bo le tako – če sploh – opral svoj greh. Vprašaja so zgolj retorična, jasno: bi branje ruskega klasika spremenilo dojemanje lastnega početja pri človeku, ki ubil dekleti na prehodu za pešce? Bi Dostojevski povzročil malenkostno nelagodje pri lastniku nočnega lokala v okolici Ljubljane, kjer so prav zaradi njegove malomarnosti in požrešnosti umrle tri najstnice, sam pa nikoli ni odšel za zapahe, ker je vse skupaj zastaralo? In bi se na smrt bolni ‘košarkar’, sicer nekdanji vidni slovenski politik, ki je ob službo spravil ogromno ljudi in nasploh povzročil veliko gorja, zamislil nad Razkolnikovim in njegovim načinom očiščenja? Zelo dvomim. Zločin ostane, kazen pa …

Janez Kovačič