Avtomobilski teden 34, 2016

Ker Prevent ni dobavljal sestavnih delov, se je pred nedavnim začasno ustavila serijska izdelava VW Golfa in Passata.

Nijaz Hastor, človek, ki bi ga morali v Sloveniji dovolj dobro poznati, je bil in je še zvezda avtomobilske publicistike na Stari celini. Ne more biti pozabljeno, zakaj: ker je njegovo podjetje Prevent, ki je sicer holding in združuje številna manjša podjetja, saj zaposluje okoli 13 tisoč ljudi, za kakšen teden prekinilo izdelavo VW Golfa in Passata.

Ozadje je bolj ali manj znano: Prevent je podpisal pogodbo o novem sodelovanju s koncernom VW, vredno celih 500 milijonov evrov. Nato naj bi si v Wolfsburgu premislili, Prevent oziroma Nijaz Hastor pa je zahteval povrnitev škode v višini 56 milijonov evrov. VW se ni strinjal in zato iz Preventa niso več prihajale sedežne prevleke in sestavni deli za menjalnike. Proizvodnja dveh pomembnih avtomobilov je obstala in obe strani sta potrebovali nekaj dni, da sta se sporazumeli. Prevent je dobil okoli 13 milijonov evrov povrnjene škode, VW pa se je obvezal, da bo naslednjih šest let še sodeloval z bosanskim podjetjem oziroma poslovnežem. To je obnova prejšnjega tedna.

Te dni je bilo napisanega še marsikaj. Mnenja so zelo različna, ‘dejstva’ pa tudi. Najprej glede dejstev v navednicah: evropski avtomobilski tisk je med drugim pisal, da je Hastor začel svojo kariero z gradnjo Volkswagnov v Sloveniji! No, če je še kaj spomina, so Volkswagne, v tem primeru Golfe, izdelovali v Sarajevski Vogošči pod okriljem Tvornice automobila Sarajevo (TAS). Tam je Hastor tudi začel svojo poslovno pot in jo po tistem, ko je prejšnja država razpadala, nadaljeval v Wolfsburgu. Šlo mu je dobro, tako dobro, da se je po koncu balkanske vojne vrnil nazaj v Sarajevo in začel širiti svoj poslovni imperij. Bil je seveda tudi pri nas, do Preventa je prišel po precej čudnih poteh in načinih – kot je bila v Sloveniji pred leti izpeljana slovita privatizacija. Na Koroškem se je razšel s svojimi partnerji, zgodba nikoli ni bila do konca pojasnjena, a dejstvo je, da je Prevent v njegovih rokah. Toliko o ‘dejstvih’, pri čemer si mislim, da je tako ‘točnih’ v avtomobilskem in siceršnjem žurnalizmu še veliko. In se posipam s pepelom …

Druga zanimiva podrobnost je raznolikost mnenj o tem, ali je Hastor naredil prav ali narobe. To pa je odvisno tudi od tega, kaj počneš in kdo te konec koncev plačuje. Tako je nemški Süddeutsche Zeitung, časopis, ki ima svoj pomen in težo, zapisal mnenje enega izmed pomembnih ljudi v dobaviteljski verigi: obnašanje VW do svojih dobaviteljev sestavnih delov  je škodljivo, lahko uniči manjša podjetja. Nasprotno pa je profesor na eni izmed nemških univerz dejal, da je Hastorjevo obnašanje samomorilsko. Predsednik sveta delavcev v VW je bil mnenja, da »dobavitelji igrajo umazano igro«, še en nemški medij pa je zapisal, da je Hastor »požrešni poslovnež«. Naj bo tako ali drugače, nikomur v tej zgodi ni lahko. Da VW – tako kot številne druge avtomobilske hiše – stiskajo svoje dobavitelje za vrat, je nesporno dejstvo. In tudi, da se ti branijo na vse mogoče načine.

Začela se je šola in vse bo znova tako, kot je bilo doslej: prve dni prava evforija, nato pa vse po starem.

Začela se je šola. Armada 250 tisoč dijakov in osnovnošolcev, med njimi kar 22 tisoč prvošolčkov. In začele so se akcije: policija, različni sveti, starši, AMZS, prostovoljci ipd. En dan so bili vsi na nogah. Mimo šol se je vozilo skoraj po polžje. AMZS je postregla s podatkom, da eden od desetih staršev s svojim otrokom osnovnošolcem še nikoli ni v celoti prehodil poti do šole! Tako, kot je te dni, bo po vsej verjetnosti tudi naslednje leto. In tako je bilo tudi lani. Toda ves ta čas hodijo otroci v šolo – po znanih ali malo manj znanih poteh. Naslednji teden bo pred šolami tako, kot je bilo doslej – brez morebitne policije, pa, žal, tudi brez izrazite pozornosti do otrok. In tako mi vedno znova prihaja na misel ‘početje’ v nekaterih zahodnoevropskih državah, še posebej v Franciji in še posebej v manjših mestih oziroma vaseh. Ko je konec pouka, je na cesti pred šolo policist. Ne vem, koliko časa stoji tam, a domnevam, da toliko časa, kolikor je potrebno. Verjetno je tako vsak dan oziroma vse tiste dni, ko je pouk. Pri nas je drugače: najprej evforija, nato pa nikjer nikogar. Kot da so otroci v nevarnosti le prvi dan ali prve dni šole, potem pa je vse lepo in prav. Očitno je tudi stroka – kolikor sploh obstaja – prepričana, da so prometna problematika rešuje z akcijami. Tako se drug za drugim vrstijo tedni, ko policija podrobneje nadzoruje motoriste, nato pridejo na vrsto oni, ki so prehitri, pa alkohol in tako naprej ter predvsem nazaj. In tako je tudi z našo prometno varnostjo – je ugodnejša ali slabša predvsem zaradi sreče oziroma naključij, ne pa zaradi strategije, ki bi bila plod temeljitega premisleka in ukrepanja. Koliko časa še?!

Janez Kovačič