Teden 35, 2015

Protihrupne ograje so očem všečne, verjetno tudi koristne oziroma učinkovite. Ampak koliko časa bodo stale?

Pogostost avtocestnih zastojev v letošnjih poletnih mesecih ima morda tudi kakšno dobro stran. Imaš čas in tudi nekaj volje, da se razgledaš naokoli, saj drugače kilometri zbežijo tako hitro, da morebitnih sprememb niti ne opaziš. In tako se smeš ali celo moraš vsaj malo zamisliti nad novimi protihrupnimi ograjami, ki so jih postavili na eni in drugi strani avtoceste med Ljubljano in Vrhniko.

Lične, verjetno tudi učinkovite, ko so si že dali  toliko opraviti. Ampak prej, preden je bilo jasno, da gre za protihrupnost, je bilo videti, da Dars gleda naprej, da pravzaprav ve, kaj mu je delati. Zdelo se je namreč, da so se odločili narediti tretji vozni pas na vsaki strani avtoceste, ki je na tem delu izjemno obremenjena in zato tudi kraj številnih zastojev oziroma gostega prometa. Zmota in to velika. Leto ali leto in pol so si torej dali opraviti z všečnimi protihrupnimi ogradami, ki verjetno pripomorejo k temu, da oni, ki živijo ob avtocesti, odslej živijo nekaj bolje oziroma manj hrupno. Lepo in prav, a čedalje bolj postaja jasno, da bo treba vsaj ta del primorske avtoceste prav kmalu razširiti. In tedaj bodo šle očem prijetne protihrupne ograje v kalo in raztres, kot se je nekdaj reklo nepojasnjenim izgubam materiala in reči. V raztres bo šel seveda tudi velik denar, ki ga je nam tako ljubi Dars porabil za ograje. Zanesljivo drži, da se ne bo zgodilo prvič – da ne zmore(m)jo predvideti, kaj se bo dogajalo s prometom čez leto ali dve, kar pomeni, da je tovrstni pogled v desetletno prihodnost čista iluzija. In zato je treba znova ponoviti – ko gre za ceste in marsikaj, kar je povezano z njimi, smo v primerjavi s Hrvati ‘prvi črvi’.

Günther Quandt je bil tesno povezan z nacističnim režimom in o tem ni nobenega dvoma.

V teh skoraj popoletnih časih se nekatere zgodbe razvijajo tudi naprej in bolj v globino. Johanna Quandt, tretja žena Herberta Quandta, človeka, ki je konec petdesetih rešil BMW pred bankrotom, je po tistem, ko je nemška televizijska mreža ARD objavila dokumentarni film o vlogi družine Quandt med drugo svetovno vojno, financirala raziskavo tega početja. Seveda se je potrdilo, da so imeli v tem smislu umazane roke – tako kot vsi pomembni industrialci tistega časa. Ampak če se nekoliko bolj poglobiš v vse tisto, kar je počela ta družina v času med obema velikima vojnama, ti mora postati jasno, da res ni šlo – kot smo pisali že prejšnjič – zgolj za simpatijo. Günther Quandt, Herbertov oče, se je nacionalsocialističnemu gibanju pridružil skoraj na začetku, in sicer leta 1933. Za nemško vojsko je izdeloval strelivo, puške, topove, v vsaj treh njegovih tovarnah so seveda delali ujetniki oziroma taboriščniki in dokazano je bilo, da jih je vsaj nekaj sto tam tudi umrlo. Američani so takoj po vojni tudi ugotovili, da so ga v času nacističnega režima imenovali ‘šef vojne ekonomije’, kar seveda pomeni, da je bil globoko in uspešno povezan z nacisti. Torej 60 let po končani vojni (raziskava je bila opravljena pred skoraj desetimi leti) Johanni Quandt ne bi bilo treba zapravljati denarja za nekaj, kar je bilo tako ali tako znano. Manj znano pa je, da se Günther Quandt leta 1921, nekaj let po tistem, ko mu je umrla prva žena, oženil s pol mlajšo Magdo Ritschel. Rodil se jima je sin, zakon pa je trajal le do leta 1929. Dve leti kasneje se je Magda ponovno poročila – vzela je v Josepha Göbbelsa …

BMW serije 7 bo konec leta v vladnem avtomobilskem parku.

Vlada pomlajuje vozni park. Decembra se bo na Gregorčičevo pripeljal nov BMW 740d, vreden malenkost več kot 80 tisoč evrov. V načrtu je še nakup osmih avtomobilov, sicer nekaj cenejših kot omenjena sedmica. Vsega skupaj naj bi porabili 400 tisoč evrov, v igri pa je osem BMW 530d ali pa prav toliko Audijev A6 – zahtevan je dizelski motor, samodejni menjalnik, štirikolesni pogon. Vlada bo avtomobile uporabljala za prevoz nekaterih ministrov – med njimi je seveda tudi diplomatski žvižgač Karl Erjavec – in v protokolarne namene. Težko bi bilo reči, da slovenska politika – izvršna, sodna ali zakonodajna – brezglavo troši denar za avtomobilski park. Hvala bogu, vprašanje pa je, ali bi se slovenski ministrski živelj morda ne smel voziti tudi v kakšni manj prestižni limuzini, kot je nemška. Zadrega je nekaj manjša, ker nimamo svoje, torej domače avtomobilske industrije in bi bilo razumljivo, da bi se potemtakem politika odločila za domačo pločevino – kot je to navada v večini evropskih (in drugih) držav. Reč ni vedno nedolžna oziroma preprosta: v Nemčiji se vedno bije bitka med tremi velikimi premijskimi konkurenti in gre pri odločitvah tudi za prvovrstno politično vprašanje. Si je mogoče predstavljati slovensko politiko v tej zadregi? Verjetno bi šlo vse tja druge svetovne vojne in tega, s čim so se vozili eni in drugi …

Janez Kovačič