Ženeva 2013: življenje med McLarnom in Qorosom

Ferrari ali McLaren? Če bi sodili po gneči v dveh novinarskih dneh na enem in drugem razstavnem prostoru, potem je zmagal Ferrari. Kdo bo zmagal na trgu, ni mogoče določiti: majhne serije superšportnikov zvenečih imen so vselej razprodane. Koliko ima kateri »konj«, je še vedno pomembno samo fantom do 20. leta. In ne glede na to, kako čudovita in tehnično zanimiva ter dovršena sta oba, ne bosta krojila dogajanja v avtomobilski industriji. Zanjo sta čista marginalca.

Sergio Marchionne je imel prav, a tudi običajen ljubitelj avtomobilizma bi (je) znal to napovedati: tokratna Ženeva mineva v znamenju malih cestnih terencev najrazličnejših oblik in izvedb. Zanimivo: za to, kar sta znala (tudi Evropi) ponuditi Daihatsu in Suzuki že pred dvema ali tremi desetletji, je Evropa dozorela šele danes. Se pa seveda poraja logično vprašanje o jajcu: ali takšne avtomobile želijo kupci ali pa je to le logično nadaljevanje poti znatnega dela avtomobilskih proizvajalcev, ki zadnja leta mrzlično preživljajo v stremljenju vedno ponuditi nekaj novega. Kot vedno bo tudi tokrat dal odgovor na zgornji ali-ali čas. In to kar hitro.

Medtem so znova tu »Kitajci«, tokrat Qoros. Z malo nerodno postavljenim razstavnim prostorom, a s premišljenim pristopom do obiskovalcev (v čemer so potolkli večino tukajšnjih staroselcev), celo s prav spodobno predstavitveno spletno stranjo, predvsem pa z avtomobili, ki vlivajo precej več spoštovanja kot prejšnje »vojaške« enote iz te vedno znova nerazumljene dežele. Rek, ki smo ga nekoč, še ne tako dolgo tega, izgovarjali v šali, počasi postaja resničen: ne bomo mi prodajali avtomobilov Kitajcem, ampak jih bodo v kratkem oni nam. Jutri zagotovo še ne, a če se to res nekoč zgodi, gre lahko polovico svetovne avtomobilske industrije v zgodovino. Ali pa jo bodo pokupili Kitajci.

Ženevski salon pa se prav tako sooča s spremembami in težavami. Slednje se v veliki meri ne nanašajo naj neposredno – težava je v švicarskih cenah namestitev (nekateri hoteli si privoščijo celo, da zaračunajo tri nočitve, tudi če gost ostane eno samo noč, cene pa so vse višje in takšne vse manj dosegljive), težava je tudi v razpoložljivih kapacitetah namestitev (hoteli so daleč naokoli, vključno s Francijo, kjer so hoteli celo bližje salonu kot večina ženevskih, zvečine razprodani za leto vnaprej), kar je posledica tega, da je novinarjev, ki bi ga želeli obiskati, vedno več. A tu ne gre za specializirane novinarje avtomobilistične stroke, pač pa za »lifestyle« (življenjski slog) novinarje, saj gre trenutni trend vse bolj v to smer. Letos je cela vrsta specializiranih novinarjev zato ostala doma.

Salon postaja tudi vse manj pregleden; tokrat so še nekoliko razširili razstavni prostor, zato so na račun prišli predvsem tunerji, ki jih doslej tu nikoli ni bilo. S tem salon izgublja svojo nekdanjo ozko specializacijo (glavni akterji avtomobilske industrije in svetovno ali vsaj evrospko priznani oblikovalci) in – rečeno grobo – postaja vse bolj podoben avtomobilskemu bazarju.

Medtem je minila tudi mrzlica alternativnih pogonov. Ne sicer tako, kot se sliši: tudi tokrat smo videli nove modele in različne variacije na to temo, a kaže, da, vsaj med novinarji, tema ni več vroča. Le še mlačna morda. Motorji z notranjim zgorevanjem so z »downsizingom« (manjšanje mer) spet zadali konck out alternativcem, ki še vedno čakajo na baterije z večjo kapaciteto in s hitrejšim polnjenjem. Dotlej bo za avtomobili še vedno smrdelo. No, nekaterim to tudi diši. Bencin seveda, ne dizel.

In takšnih, bencinsko ali dizelsko gnanih, je bilo v Ženevi znova, tam vmes med privlačnimi mladenkami, obilo. Komur uspe pogled odvrniti od te čudovite stvaritve narave, se jasno ves čas globoko v sebi sprašuje, kateri (novi avtomobil) ga bo najbolj pritegnil. Kateri bo tisti, ki bo ovrgel vse posamezniku lastne zahteve in kriterije, ker bo preprosto takšen, da bi ga hotel imeti.

Jaz ga ponavadi ne najdem. Vsi so vredni pogleda, nekateri so bolj privlačni, nekateri v večji meri izpolnjujejo želje in največkrat pridem najdlje do četrtfinala. Tokrat ni bilo težko: Italdesign Parcour! Ne vem, kaj bi z njim, a hočem ga imeti.

Vsaj v merilu 1:43.

Vinko Kernc