Usklajeni utripi motorja in srca voznika

Za motor in srce voznika lahko rečemo, da delujeta usklajeno.

Pogosto omenjamo, da je motor srce vozila, ki utripa podobno kot voznikovo srce. Lahko ugotovimo, da sta obe ‘srci’ na nek način povezani, saj ko eno začne utripati hitreje, s hitrejšim utripom sledi še drugo.

Že preprost primer lahko pojasni, o čem govorimo, ko rečemo da je ‘utrip’ motorja recimo 100 hercov (100 Hz je 6000/min) in prav toliko je voznikov utrip srca 100 utripov na minuto (1,7 Hz). Takoj se opazi, da so, če pri enotah malce zamižimo (z opravičilom, da gre za primerjavo utripov v dirkaškem okolju), številčne vrednosti podobne. Pravzaprav gre tu za preprosto vprašanje, ali se tekmovalec skupaj z motorjem na tekmovanju muči ali ne!

V državah, kjer je motošport razširjen, so bile narejene raziskave o delu oziroma naporu tekmovalcev na dirkah z namenov zagotoviti varnost in spoznati ter primerjati stopnjo težavnosti dela za volanom. S pomočjo raznih meril so skušali ugotoviti fizične in psihične obremenitve ter jih primerjati z ostalimi športi in tudi z delom v raznih industrijskih panogah. Na osnovi bitja srca, temperature telesa in okolja ter količine kisika pri dihanju so ocenili primerjalno vrednost napora med dirko, ki lahko traja 30 min, 3 ure ali tudi več. V vsem tem času pa mora biti dirkač v vrhunski fizični in psihični kondiciji.

Raziskava, narejena na temo dela, ki ga opravlja tekmovalec, je razvila izraz za indikacijo  oziroma oceno predvidenega najvišjega števila utripov srca (pmaxU) tekmovalca glede na njegovo starost. Ta ocena prikazuje bolj psihično kot fizično obremenjenost v primerih, ko se tekmovalec sooča s stanjem na dirkališču, vozila in tekmovalnostjo drugih, še posebej, če poteka boj za prva mesta. Predvidena največja vrednost utripov je v povprečju okoli 180 utripov na minuto in se s starostjo malo znižuje. Ker se absolutna vrednost pmaxU menja glede na starost, se ocene zaradi možnosti primerjave izražajo v odstotkih. Če na primer tekmovalec doseže 65 odstotkov pmaxU potem se ocenjuje, da opravlja zmerno naporno delo, pri 85 odstotkih pa pomeni, da opravlja težko delo. Da tekmovalec res opravlja težko delo, potrjujejo meritve teže voznika po končanem tekmovanju v F1, ko je razlika v teži tudi do 3 kilograme med začetkom in koncem dirke.

Spreminjanje srčnega utripa in telesne temperature na cestni dirki …

… in na ovalu; izkaže se, da je tekmovanje na ovalu manj utrujajoče.

Druga indikacijska ocena obremenjenosti pri ocenjevanju napora dirkačev je MET – Metabolic Equivalent of Task, ki predstavlja psihično in fizično obremenitev na osnovi porabe kisika. MET je določen kot razmernik ali bolje mnogokratnik metabolične (presnovne) aktivnosti med specifično fizično aktivnostjo (tek, plavanje, kopanje, …) in referenčno, ki je določena z dogovorjeno porabo kisika. Referenčna vrednost porabe kisika 1 MET znaša 3,5 ml O₂/kg/min, kar porabi človek v umirjenem psihičnem in fizičnem stanju pri sedenju. Tako je na primer ocenjena aktivnost z 0,9 MET pri spanju in 23 MET pri teku s hitrostjo 22,5 kilometra na uro ali pa pri teku na miljo v času 4 minute in 17 sekund.

Ker pa porabe kisika ni vedno mogoče meriti neposredno (dirkanje, plavanje …) lahko prihaja do odstopanj ocene med laboratorijsko in realno meritvijo. Ne glede na to se za ocenjevanje izkorišča dejstvo, da sta poraba kisika in bitje srca pri človeku v večjem območju fizične in psihične aktivnosti linearno povezana. Zato se v teh primerih opravijo meritve porabe kisika in srčnega utripa v mirujočem (sedenje) in gibajočem (obremenilno kolo, …) stanju, dobljene rezultate pa se primerja z mnogokratnikom, ki izraža vrednost MET. Na ta način so prišli pri tekmovalcih na dirkah do vrednosti 10 MET ± 3 kar je ocenjeno kot intenzivno ali težko delo.

Značilen primer dela tekmovalca na dirki, ki traja dobre tri ure, je prikazan na sliki. Pri tem je zanimivo, da sam uvod v dirko, to je nastavljanje dirkalnika, trening, ustavljanje v garaži in podobno, ni del, kjer se pojavljajo večje obremenitve, saj so ocene pmaxU pri večini tekmovalcev približno do 80 odstotkov. Šele zadnji štirje krogi v kvalifikacijah, ki pomenijo razvrstitev na štartu, dvignejo obremenitev oziroma utrip do 95 odstotkov. Po drugi stran pa se pojavljajo največje obremenitve na koncu dirke in še posebej, če je tekmovalec na enem od prvih treh mest, saj so lahko v tem primeru obremenitve tudi preko 100 odstotkov.

Srčni utripi tekmovalca v primeru priprave na kvalifikacije …

… in na samem tekmovanju (dirki).

Iz meritev in primerjav je razvidno, da je raven fizične in psihične obremenitve tekmovalca na dirki mogoče primerjati z ostalimi športnimi panogami (na primer s plavanjem, kolesarstvom, …), za katere predpostavljamo, da so fizično zahtevne. Bolj zanesljivo oceno naporov bi dobili, če bi bile meritve izvedene neposredno, to je, da bi tekmovalec med dirko nosil napravo za merjenje porabe kisika. Izkušnje kažejo, da bi se pri neposrednih meritvah ocena stopnje obremenitve lahko še povečala, vendar je zaradi same izvedbe meritev lahko ogrožena varnost tekmovalca. Prav fizična in psihična pripravljenost, ki sta odvisni od pravilnega treninga, sta lahko odločilni, da moštvo zmaguje ali pa ostaja daleč zadaj.

Aci Bizjan

Diagrami: SAE