Primer registrskih tablic in semaforjev

Politične odločitve nas takoj naredijo kritične in takšni smo ponavadi preveč pristranski in – oprostite izrazu (mislim pa tudi na sebe) – primitivni. Naša prva reakcija (in potem naslednje prav tako) se izrazijo v slogu »spet polnijo svoje žepe« ali kaj podobnega.

Čisto mogoče sicer je, da to drži, a vseeno skušajte zadevo pogledati in videti tudi v drugačni luči. Poglejmo enega od mnogih možnih primerov.

Spremembe se dogajajo na vrhu. Recimo zdaj, da je na položaju nek človek, ki mu ta položaj veleva (tudi) odločanje, in predpostavimo, da mu manjka strokovnosti, izkušenj, »treznosti«, objektivnega pogleda na svet in bližnjo okolico, smisla za ljudi in njihove težave in še česa, poleg tega ni prepričan sam vase in trpi za nekaterimi kompleksi, ki se lahko negativno izrazijo skozi njegova pooblastila. Pravzaprav je to osebna izkaznica slehrnika; vsi smo malce zavistni in imamo komplekse in nihče ne ve vsega – a tudi ni vsak minister oziroma na položaju, kjer o nečem odloča. In kompleksi so lahko okolici neškodljivi ali škodljivi.

Okej, imamo torej človeka takšnega profila na – denimo – ministrskem stolčku ali kje malo nižje. Ta človek pride, zavzame pozicijo, in takole neprepričan sam vase ne vidi drugega, kot da nad podrejenimi izvaja teror nežne vrste. Tistega, ko podaljšuje delovni čas brez pravega razloga, ko nikoli ni zadovoljen z rezultati dela podrejenih, po možnosti si pa še najde nekoga, ki se ga boji iz čisto preprostega razloga, ker je sam manj inteligenten in izkušen od njega, in nanj stresa svoj gnev.

Slabše v tretjem tisočletju v zahodni kulturi skoraj ne more biti.

Potem začuti nek notranji glas, nek pritisk, ki mu veleva, da mora nekaj narediti. Da mora pustiti neko sled. Da mora nekaj spremeniti, da se od zgoraj, spodaj in zunaj opazi, da »dela«. Morda se mu oglasi nek kompleks, na podlagi katerega na silo in čisto brez potrebe, vsekakor pa brez dokazljivih vzrokov, spremeni nekaj, kar ga je kot slehrnika žulilo že ves čas, pa takrat kot slehrnik na to ni imel vpliva.

Potegnimo iz arhiva stare primere.

• 
• 

1. Se spomnite naših prvih slovenskih registrskih tablic? Čisto čedne so bile, hočem reči, da je nekdo izbral čisto očem prijazen font. Ste potem opazili, da se je ta font nenadoma spremenil? Večina je trdila, da v gršega. A to ni pomembno – pomembno je vprašanje, čemu se je spremenil? Čemu so morali zamenjati matrice na stiskalnicah, kar seveda stane (material in delo), kar tako, brez posebnega razloga, brez pojasnila?

2. Se spomnite daljnjih časov, ko se je pri menjavi luči semaforja zelena preprosto ugasnila in se prižgala oranžna? Se potem spomnite spremembe z dodatkom utripajoče zelene luči med stalno gorečo zeleno in stalno gorečo oranžno? Sledilo je nekaj argumentov; OK, smo verjeli, da je varneje, nekateri tudi niso verjeli, a vseeno, na koncu smo se navadili. In potem se zagotovo spomnite trenutka, ko smo se morali odvaditi utripajoči zeleni, ki nam je že prišla v kri? Najlepši del pa je bil takojšnja napoved hude represije ob neupoštevanju – kar se k sreči ni zgodilo v pričakovani meri, ampak presing je pa bil prav neprijeten, a ne?

Pri spremembah se vedno brez čustev vprašajte po možnih vzrokih te spremembe. Počakajte dan, dva, prespite. Poskusite potem aplicirati tovrstno razmišljanje na podobna vprašanja, ki se dnevno porajajo. Recimo, kje resnično tiči vzrok za to, da je za promet zaprt del slovenske ceste, ali pa čemu so dvem vpadnicam, namesto da bi jim dodali še tretji pas, avtomobilom raje enega vzeli.

Ko boste dobro naštudirali ta pogled, se boste morda lahko uspešno lotili tudi težjih vprašanj dnevne politike. Ampak to k sreči presega meje kolumne tega medija.

Vinko Kernc