Napačne intuitivne predstave

Človeška intuicija je marsikdaj dobrodošla reč, ne kaže pa se nanjo, še posebej pa ne vedno, zanašati. Sploh, ko gre za varnost človeka.

Recimo v avtomobilizmu. Kolikokrat sem bil priča izjavam, ki s tehniko nimajo nikakršne povezave, pa vseeno govorijo prav o njej! Se že dolgo ne spomnim več. Nič hudega sicer ni, če se človek odloči, da bo odslej vozil le Volvo ali le BMW; je pa hudo narobe, če pri tem trdi, da zaradi varnosti iz lastnih izkušenj. Prav lastne izkušnje namreč podzavestno pokličejo intuicijo, ki preprosto sklepa: če sem preživel neko težjo prometno nesrečo z avtomobilom te znamke, so torej avtomobili te znamke najbolj vredni zaupanja glede njihove varnosti. Tako bi lahko rekli vsi, ki so preživeli težjo nesrečo s Katrco, Stoenko, Fičkom in podobnimi starinami. Pa jih tudi sam poznam kar nekaj takšnih srečnežev.

O absolutni varnosti avtomobila nihče, prav nihče ne more soditi. Imamo pa to srečo, da obstaja otipljiva reč, ki se ji reče Euro NCAP – za tiste seveda, ki jim je varnost na prvem mestu. Tale NCAP predpisuje standard, po katerem danes počijo veliko večino novih avtomobilov, isti standard pa tudi predpisuje, kako oceniti poškodbe avtomobila in potnikov in jih skrčiti v eno samo oceno. Na podlagi tega lahko zaključimo: avtomobil z najboljšo oceno je pod pogoji, ki jih predpisuje NCAP, najvarnejši.

Smola je ta, da je to na naši celini edini standard, ki mu lahko zaupamo, pa tudi ta, da se nobena nesreča ne zgodi ravno po tem standardu. Ampak drugega mnenja nimamo. Obstajajo sicer tudi drugi standardi za ocenjevanje varnosti avtomobila, v ZDA in na Japonskem naprimer, a so ti standardi do neke mere zelo podobno zastavljeni kot NCAP, v večini manj strogi, vsekakor pa absolutno med seboj neprimerljivi.

Vprašanje je, kam bo zavila nova smer raziskav o varnosti avtomobilov; kar nekaj avtomobilskih proizvajalcev namreč že nekaj let načrtno spremlja večino njim dostopnih resničnih prometnih nesreč z njihovimi avtomobili. Te analize pokažejo resnično stanje, resnično varnost, saj je šlo za resnične nesreče, ne laboratorijski preskus po nekem enotnem standardu. Takšna analiza pa ima eno slabost: podatki veljajo za nazaj in jih torej lahko (pa še to le do neke mere) upoštevajo šele pri razvoju naslednje generacije podobnega avtomobila. Naj spomnim: razvojniki v avtomobilskih tovarnah že med razvojem novega modela opravljajo različne preskuse, tako virtualne kot resnične, predvsem pa po kriterijih NCAP, in če ugotovijo pomanjkljivost, jo odpravijo. Torej gredo rezultati neposredno v nov avtomobil. Prej omenjene raziskave resničnih trčenj pa lahko le veselo ugotovijo, da je bil v neki nesreči njihov avtomobil varen, ali pa žalostno ugotovijo, da ni bil. In pri tem ne morejo nič. Avtomobil je že na trgu in na cestah.

Zatorej velja: prav nič ni narobe, če se človek, ki je (nepoškodovan) prestal neko prometno nesrečo, odloči, da bo odslej kupoval to znamko, ker je bil zadovoljen z njihovo varnostjo. Narobe pa je, če trdi, kot prepogosto slišimo, da bi jo v kateremkoli drugem avtomobilu odnesel slabše. To je pa že povsem zgrešeno sklepanje.

Vinko Kernc