Motor z notranjim zgorevanjem: še ena (neuporabna?) inovacija

Nova konstrukcija motorja, ki jo predstavlja predvsem v ZDA dobro poznani Dan Gurney, zelo spominja na Bugattijev letalski motor U-16.

Pogonski stroji se rojevajo že lep čas – nekaj stoletij v različnih oblikah in konstrukcijah. Taka raznolikost se je v sodobnem času izoblikovala v obliko, ki se že lep čas ni spremenila. V praksi se je izkazalo, da je pri motorjih z notranjim zgorevanjem (MNZ) ta oblika kombinacija ročičnega mehanizma in zgorevalne komore, kot je v sodobnih vozilih, najboljša oblika, ki jo poznamo in ki je v tem hipu mogoča.

Prav tako stanje pa spodbuja mnoge posameznike, ki upajo, da bodo naredili še nekaj boljšega – beri: dosegli večjo moč ob manjši porabi goriva! In sedaj pridemo do bistva: ker večina inovatorjev misli, da ‘konji’ tičijo v kinematiki, torej v mehanizmu prenosa od bata do pogonske gredi, je zato v tej smeri tudi največ patentov. Tu je treba poudariti, da bo obstoječa oblika prenosa moči zelo verjetno ostala do ‘konca’, edino, kar še sledi, je prireditev motorja, pri katerem se bo spreminjalo prostorninsko razmerje. Tistih inovatorjev, ki skušajo ‘popraviti’ motor z novo idejo o boljšem zgorevanju, pa (žal) praktično ni.

Ampak ne glede na zgoraj povedano lahko le omenimo kakšen poskus predstavitve nove ideje, ki naj bi predstavila boljši motor. Tak poskus je dvovaljni motor, ki naj bi bil primeren v začetku  za motocikle, kasneje pa še za kaj več. Zanimivo pri tem je, da sta bata z ojnico pritrjena vsak na svoj zobnik, ki se vrtita v nasprotni smeri. S tem naj bi se nihanje motorja umirilo, vztrajnostni momenti pa izničevali, kar je pri motociklu pomembno in dobrodošlo predvsem v zavojih.

Najbolj pomembna inovacija, učinkovitejše polnjenje brez nadtlaka, ni razkrita, Dan pa trdi, da je skrivnost tudi v krmiljenju ventilov.

Druga zanimivost, ki pa ni dovolj dobro pojasnjena, je dobro polnjenje valja pri najvišji vrtilni hitrosti in to brez nadtlačnega polnjenja. Motor naj bi imel 1,8 litra prostornine, kompresijsko razmerje zgolj 9,5:1 in največjo moč 195 kilovatov (262 ‘konj’) pri 8.000 vrtljajih v minuti. Simulacija je menda obljubila, da naj bi imel kar 229 Njutonmetrov navora pri 7.500 vrtljajih v minuti.

Iz skice podanega diagrama p – V je razvidno, da je osnovna prednost procesa majhna poraba dela pri zamenjavi snovi, kar se pozna na moči.

Omeniti je treba, da se je inovator glede kinematičnega mehanizma verjetno zgledoval pri Bugattiju (letalski motor U-16) ali Suzukiju (RG 500) ali Kawasakiju (KR 250) ali Hondi … Prav tako je v glavi tudi nekaj podobnosti, ki sta jih že pred časom predstavila Miller (navidezno podaljšan gib bata) in Lancia (navpični sesalni kanal v glavi).

AAR Delta Wing, ki je kasneje postal Nissanov dirkalnik za Le Mans leta 2012.

Pri vsem tem gre še za eno zanimivost, saj je izumitelj Dan Gurney znan dirkač in konstruktor dirkalnih avtomobilov v F1, predvsem pa v vseh različicah ameriških tekmovanj. Temu lahko poleg ostalih dodamo še en inovatorski podvig: Dan je tudi avtor nenavadnega dirkalnega avtomobila AAR Delta Wing, ki ga je prevzel Nissan, žal pa je v La Mansu nesrečno predčasno zaključil dirko.

Bugatti U-16: motor, namenjen letalom, je prvič stekel leta 1916. Šlo je za dva vrstna 8-valjnika, vzporedno zložena drug ob drugem.

Aci Bizjan