Komu verjeti? Komu verjeti?
Nekaj znova drži: živimo v zlaganem svetu. Ne v sanjah, kot v Matrici (no, vsaj zelo verjetno ne), pač pa v svetu, ki temelji... Komu verjeti?

VK_CB rNekaj znova drži: živimo v zlaganem svetu. Ne v sanjah, kot v Matrici (no, vsaj zelo verjetno ne), pač pa v svetu, ki temelji na lažeh in prevarah, če pa že ne v vsem, pa vsaj na precej prirejenih dejstvih.

V avtomobilskem svetu je k sreči vse skupaj precej bolj transparentno, je pa interpretacija dejstev lahko prav zanimiva. Te dni se kot zakleto srečujem z ljudmi, ki kupujejo avtomobil in hočejo vedeti, kateri je najbolj (ali vsaj sprejemljivo zadosti) zanesljiv. Okej, to je razumljiv kriterij (čeprav še nisem slišal za nikogar, ki bi si želel avtomobil, ki bi ga redno puščal na cedilu, akoravno poznam tudi razne čudne »tiče«). Ampak odgovor …?

Pod našimi Alpami smo nekako navajeni informacij bolj iz enega dela Evrope in jim bolj ali manj verjeti, se pa vsake toliko pojavi tudi kaka informacija od drugod. In ta informacija malo spremeni pogled. Kako zdaj priti zadevi do dna?

Prvi problem: komu verjeti? Če smo vsaj malo svetovljanski, je prav, da verjamemo vsem, dokler nas kdo ne prevara. A tudi prevara je, kot vemo iz prakse, ponavadi težko v celoti dokazljiva, kar pušča ventil, skozi katerega lahko ljubljenim še naprej verjamemo.

Drugi problem: vzorec. To je najbrž največji problem, ki verjetno vedno izkrivi resnično sliko. Za resničnost zaključkov raziskave bi morala biti množica zelo velika, za medsebojno primerjavo rezultatov pa elementi v njej zastopani v enakem številu oziroma razmerju. A tudi to je glede na pestro raznolikost različnih trgov nekako nemogoče matematično korektno zadostiti.

Tretji problem: vprašanje časti. Če nekomu odpove avtomobil katere od neprestižnih znamk in naprodaj za »ljudsko« ceno, bo javno popenil. Če pa lastnika na cedilu pusti 50 in več tisoč evrov težka bogatija na kolesih, bo sramotno tiho. Od uradnih servisov, kamor gredo po pravilu ti avtomobili, pa tudi ne morete pričakovati, da bodo javno oznanjali, koliko jih je odpovedalo, če ni šlo ravno za napako, ki lahko ogrozi življenje.

Četrti problem: naglušnost. Ljudje smo nagnjeni k temu, da bolje slišimo tisto, kar radi slišimo, in manj tisto, česar nočemo. Če naprimer obstaja splošno prepričanje, da je A zelo zanesljiv, potem lahko slišite o sedeminosemdeset primerih, ko je »crknil« A, pa boste vseh sedeminosemdeset informacij odložili v isti del pomnilnika, kjer so prah in pajčevine. Ko pa boste enkrat slišali, da je nekomu odpovedal B, ki v splošnem slovi po kvarljivosti, boste informacijo v najkrajšem možnem času oseminosemdesetkrat posredovali naprej. Po možnosti še dodatno začinjeno.

Vidite! V večini naštetih problemov je prisoten človek in njegov subjektivni način razmišljanja ter pojmovanja okolice. V tem primeru jasnega rezultata oziroma odgovora na zastavljeno vprašanje ne morete pričakovati.

Je pa ena možnost: da na nek način nekdo zavede vse, ampak res vse primere, ko je odpovedal avtomobil. Potem vsak primer posebej razišče, saj je velikokrat za odpoved kriv lastnik, ki avtomobila ne vzdržuje redno in po navodilih ali pa je celo ustrezno grob do mehanike, kar je včasih tudi težko ugotoviti. Včasih zna biti kriv tudi (uradni) servis, ki (naprimer) ni zamenjal olja, čeravno bi ga moral. Pa recimo da bi se v tem domišljijskem primeru tudi to izšlo. No, potem bi imeli pa pravo število odpovedi tehnike v vseh oblikah, v absolutnih vrednostih in v odstotkih, in na to bi se pa potem res lahko zanesli.

Verjamete lahko seveda karkoli in za boljše osebno počutje ter zdravje in medsebojne odnose je tako že prav. Vseeno pa poglejte, kaj pravi Pošteni Janez z Otoka. To je, kot bi rekli pri zdravniku, »drugo mnenje«. Marsikdo bo ob teh številkah čustveno prizadet.

http://www.honestjohn.co.uk/news/miscellaneous/2013-01/honda-and-toyota-top-the-engine-reliability-ratings/

Vinko Kernc