Z nekaj časovne oddaljenosti, da so se misli uredile.
Do lani smo hodili v Padovo, od letos v Bologno. Je kaj razlike?
***
Precej! Že tehnikalije povedo marsikaj. Od Padove do Bologne je kakih 120 kilometrov avtomobilske ceste (od Vrtojbe do sejmišča je okoli 280 kilometrov plačljive avtoceste), torej je treba dodati za toliko goriva plus dodatno cestnino. Marsikomu, ki se tja odpravlja iz Slovenije, je teh dodatnih 120 kilometrov preko prelomne točke, ko bi še lahko vse, torej pot tja, obisk in pot nazaj, opravil v enem dnevu. Torej še ena nočitev.
Potem seveda še velikost razstavišča. Ko gre za površino paviljonov in hal, je Bologna dvakrat večja. Kar seveda pomeni dvakrat več časa za enako intenziven ogled.
Razlika je, torej, ogromna.
Na shemi se morda niti ne zdi veliko, a je resnica krepko drugačna.
Ne smemo prezreti izboljšane uporabniške izkušnje parkiranja. Parkirišč je dovolj, promet v garažno hišo (in tudi iz nje) pa je tekel znatno, ampak res opazno hitreje kot kjerkoli drugje v teoretično imenitnejših krajih: v Ženevi, Parizu, Frankfurtu. Pohvalno!
Kar se je menda še najmanj spremenilo, je vsebina. Klubi, organizacije, knjigarne in zasebniki. Ogrooomno robe.
Skladno z večjo površino je bila tudi ponudba bogatejša, a bolj ali manj v enakem razmerju: večino italijanske robe, a tudi nezanemarljiva količina ponudbe izven Italije. Govorimo seveda predvsem o vozilih, a tudi o nadomestnih delih, knjigah in podobno.
V Bologno smo dolgo hodili gledat šov. Stvar je bila dokaj obvladljiva, tu in tam kaka avtomobilska premiera, visoka zastopanost blagovnih znamk, na ogled so bili tudi čisto pravi dirkalniki, pa nekaj dogajanja na prostem, denimo dirkanje z avtomobili za rally, prikaz sposobnosti terencev, preskusne vožnje novih vozil za obiskovalce in podobno. Po navadi je šlo na tesno, a se je dalo iti domov pretežno zadovoljen. Bologna Motor Show je dosegel kulminacijo v času industrijske blaginje leta 2007, zadnji pa se je odvijal leta 2017.
Tokrat je Bologna pokazala trenutni barometer dogajanja v mlado- in starodobništvu vsaj v Italiji, če že ne v zahodnem delu Evrope. Kar je neprimerno večja teža, kot jo je imel Bologna Motor Show. Jasno in pričakovano je, da so prevladovali italijanski izdelki, a je bilo videti tudi marsikaj drugega. Cene? Nekatere nepričakovano nizke, druge nepričakovano visoke, videti je, da so se okusi in apetiti v zadnjem desetletju precej spremenili v smislu ’tisto, kar je bilo nekoč drago, je danes manj drago, tisto, kar s(m)o nekoč metali v smeti, pa je (lahko) danes zelo drago’. Poglejmo izbor.
Nemčija. Audi Quattro je večni mladenič, jasno. V oči je padel BMW 507 iz leta 1956, ki ga je oblikoval grof Albreht von Goertz. Čudovit razstavljen kos, pričakovano ograjen, a tako nesrečno osvetljen, da digitalna kamera ni zajela prave (lepe živo rumene) barve. Ford Capri z zadnjim pogonom je večna klasika, Unimog, nared za obnovo, prav tako. Mercedes-Benz 190 SL in 300 SL, sicer čudovit in izjemen kos, pa postaja tako pogost na avtomobilskih prireditvah, da vsaj v glavi morda malce izgublja svoj šarm. Čisto drugače je z modelom NSU RO 80 iz leta 1967, za katerega šele zdaj resnično dojemamo, kako napredno je bil takrat oblikovan. Z Wanklovim motorjem je velik posebnež a – menda – tudi trn v peti lastnikom zaradi nenehnih okvar in posledično potrebe po pogostem servisiranju. Škoda. Celo razmeroma majhen Porsche ima vselej kaj za pokazati, poleg 356 in 911 tudi 914 s sredinsko postavljenim boksarjem in nekako nenavadno, a privlačno zunanjostjo. In seveda: Volkswagen Golf Country (1990), v svojem času spregledan avtomobil, ki je prišel kakih 20 let prezgodaj; danes bi mu rekli športni terenec, saj je imel stalen 4-kolesni pogon, dvignjeno podvozje, jekleno zaščito prednjega in zadnjega dela karoserije, jekleno zaščito pod motorjem in sredinskim diferencialom (Syncro), rezervno kolo, obešeno na zadnja vrata, in črne plastične obrobe spodnjega dela karoserije. No, tako temeljiti dodelavi današnji športni terenci še zdaleč niso kos.
Francija. Z obuditvijo znamke Alpine se je povečalo tudi zanimanje za originalni A110 iz leta 1963. To so bili še romantični časi: Jean Rédélé je vzel Renault 8 Major, mu nadel drugačno karoserijo, dodelal motor in preostalo mehaniko et voila: nastala je legenda. Citroën Dyane, ki je nastajal tudi v Sloveniji in ki smo ga že skoraj pozabili, postaja vse bolj priljubljen in kako ne bi? Še bolj to velja za Ami prve generacije z vbočenim motornim pokrovom, tudi nekoč dokaj pogost na naših cestah. In spet legenda iz iste hiše, tokrat DS: še ena brezčasna oblika, pa tudi (spredaj) sredinsko nameščen motor. Vrhunec te znamke pa seveda model SM, luksuzni športnik z motorjem znamke Maserati. Renaultov ni bilo dosti videti, moj fotoaparat je opazil zgolj R4 prve generacije (1961), seveda pa tudi dosti mlajša Clio RS (2006) in Clio V6 (2001).
Velika Britanija. Povsem pričakovano so se oči ustavile na njihovih večnih klasikih: Aston Martin DB, Jaguar E-Type, Land Rover Defender, (prvi) Range Rover in Triumph Spitfire. Vsi imajo mesto v moji namišljeni garaži velikosti litostrojske hale.
Italija. Huh. Naj slike govorijo same zase.
Japonska. Pričakovano med bolj skromnimi, so pa pri Toyoti poskrbeli, da smo se spomnili drugega (J40) in nedavno predstavljenega Land Cruiserja (J250), a je treba vedeti, da je Land Cruiserjev več … ‘družin’. Kakorkoli, dvignjen palec. Za oba.
Rusija. Lade postajajo vse bolj priljubljene, še posebej tiste čisto prve, na katerih je pisalo še Žiguli. Ni nobene skrivnosti: dokaj poceni, a narejen za ruske zime, torej trpežen, pa z zadnjim pogonom … pravljično.
Švedska. Tudi skromna. So pa pri Volvu poskrbeli, da smo se spomnili njihovega VESC (Volvo Experimental Safety Car) iz leta 1972. Pozor: podaljšan in upogljiv odbijač, motor nameščen tako, da se v primeru trčenja potisne pod kabino, volanski obroč se pri trčenju pogrezne proti armaturni plošči, ojačana in z zmečkljivimi conami opremljena vrata, ojačan strešni del (za primer padca vozila na streho), vzglavniki se pri trčenju samodejno dvignejo, pa seveda ABS, zunanji opozorilni zvok pri vzvratni vožnji (kar imajo danes dostavniki), v karoserijo vgrajena varnostna kletka, samozatezni 3-točkovni varnostni pasovi, varnostne blazine spredaj in zadaj, pranje in brisanje žarometov, … in kamera za pomoč pri vzvratni vožnji s TV ekranom na armaturni plošči! Leta 1972!
ZDA. Nekaj baročnih kosov v slogu Cadillac Coupé de Ville (1959), nekaj mišičnjakov (Dodge Charger, Chevrolet Corvette Stingray C3, Mustang), pa replika legende GT40, celo AMC Pacer, ki ga menda marsikdo pozna iz risanega celovečerca Cars, razveselili pa so tudi nekateri povojni modeli, denimo Chevrolet Fleet Master, Chevrolet Two-Ten (210) in Oldsmobile Special 66. Nekako sramežljivo je bil na ogled tudi DeLorean Time Machine. Niso ponudili testnih voženj.
Avtomobili za obnovo. Dva sta padla v oči. Jaguar E-Type 4.2 (I6) in Maserati Indy 4.7 (V8). Slednjega je sedanji lastnik našel v nekem italijanskem skednju in ga prodaja za 23 tisočakov, pri tem pa pravi, da ima vse sestavne dele plus nekaj viška. Lepo obnovljen naj bi bil vreden kakih 70 tisočakov. Krasna primerka za ljubitelja z znanjem, prostorom, orodjem, denarjem in časom. Se pravi za tiste v pokoju.
Česa še nismo omenili? Motociklov, nadomestnih delov (starih in novih), traktorjev, orodja, avtomobilskih miniatur in drugih reči, ki sodijo k staro- in mladodobništvu, tudi denimo konfekcija.
***
Lahko ste zgolj opazovalec, lahko pa tudi zapravite nekaj ali veliko denarja. Kdor je resnični ljubitelj, ki se letno udeleži ene takšne prireditve, naj pozabi na en uspešen dan. V dveh pa mora skoraj zagotovo zaobjeti tisto, kar ga zanima.
Vinko Kernc
Foto: VK, Tim Kernc