Avtomobilski teden 40, 2016

Električni avtomobili so prihodnost, pravijo. Resolucija nemškega Bundesrata postavlja nove mejnike.

V nemškem  Bundesratu, spodnjem domu nemškega parlamenta (nekaj podobnega, kot je naš državni svet v parlamentu), so sprejeli resolucijo, ki predvideva, da bi do leta 2030 v Nemčiji (in domnevno tudi v EU) prepovedali proizvodnjo avtomobilov z motorji z notranjim izgorevanjem. Utopično ali realno?

Dokument naj bi potrdila tudi Evropska unija, toda na splošno velja, da naj s tem ne bi bilo večjih težav. Navsezadnje je Nemčija najpomembnejša država skupnosti, po drugi strani je nemška avtomobilska industrija tako rekoč alfa in omega evropske povezave in seveda je tako tudi doma.

Avtomobilska industrija – neposredno in posredno – daje v Nemčiji kruh vsakemu sedmemu ali osmemu zaposlenemu. Dokaj podobno je tudi pri nas, kar pomeni, da bi odločitev oziroma resolucija zanesljivo vplivala tudi na zaposlenost  v Sloveniji. V dobrih trinajstih letih naj bi torej staro celino v tem pogledu postavili na glavo. Zdi se zelo utopično. Trenutna in tudi nekaj bolj dolgoročna alternativa klasičnim motorjem oziroma avtomobilom so električni. Toda tarejo jih veliko začetnih, torej porodnih težav: skromen doseg, prepočasi razvijajoča se mreža polnilnic, cena in še marsikaj. Res je, da se dosegi oziroma zmogljivosti baterij dokaj hitro povečujejo, a bo preteklo še veliko časa, da bo uporaba električnih avtomobilov tako preprosta oziroma ekonomična kot klasičnih. Omembe vredno je tudi, da o resoluciji (še) ni nič rekla nemška avtomobilska industrija, prav tista, ki se ji očitno ne mudi z električnimi avtomobili. Razumljivo, kajti gre za tektonske premike, katerih posledice so ta hip (in še nekaj) časa težko predvidljive. Toda pobuda oziroma dokument obstaja in ignoranca ne pride v poštev.

Toda tudi avtomobilska električna revolucija ni povsem brezmadežna. Če je v ozadju ali bistvo prej omenjene resolucije nemškega spodnjega doma želja za čistejše okolje  (in nesporno je, da je tukaj Stara celina vodilna, prav tako tudi Nemčija in to kljub škandalu ‘Diesel-Gate’), potem je na dlani, da pravih odgovorov na nekatera zelo pereča vprašanja še ni. Kaj bo z izrabljenimi baterijami, kdo in kako jih bodo ekološko uničevali v količinah, ki so ta hip tako rekoč nepredvidljive? Ve se tudi, da pri izdelavi električnih motorjev odpade cela vrsta dejavnosti oziroma panog, ki sedaj zaposlujejo zelo veliko ljudi. Načeloma smo vsi za ekologijo – dokler ni ogroženo moje delovno mesto in s tem eksistenca. In da pri vsem tem ne omenjam niti prastarega vprašanja oziroma pomisleka – tudi elektriko je treba nekako ‘pridelati’ in ta pridelava ni vedno okoljsko sprejemljiva.

Odgovor na uvodno vprašanje – utopično ali realno – se ta hip bolj nagiba na prvo kot na drugo stran. A nekje je treba začeti. In začetek je, saj to še vemo, vedno težak …

***

Razprava o čeladah za mlade kolesarje je zavila v smer, ki bolj spominja na politikantstvo kot pa na resnost razprave.

Naj malo obnovim: popravki zakonov o motornih vozilih in cestnem prometu so šli nazaj v zakonodajno proceduro. Pred časom jih je zavrnil državni svet. Pomeni, da dvokolesnikov, ki ne gredo več kot 25 km/h, ne bo treba registrirati (čeprav bi to bistveno pripomoglo k večjemu redu in verjetno tudi zmanjšalo število kraj), pa tudi čelade bodo še naprej predpisane zgolj za kolesarje do starosti 14 let. In prav glede slednjega se je na številnih krajih razvila živahna razprava. A je ne razumem, žal.

Razumem mnenje oziroma zatrjevanje raznih kolesarskih združenj (odprto pismo državnemu zboru so napisali predstavniki različnih kolesarskih mrež, inštitutov, društev ipd.), ki so prepričana, da je za varnost kolesarjenja najbolj nujna urejena mreža kolesarskih stez. S tem ni nič narobe. Če ni prave infrastrukture, tudi ni prave varnosti. Ne velja le za kolesarje in kolesarjenje; še najbolj je to očitno v mestih, pa tudi drugje.

 Ampak pri vsej dobri volji mi nikakor ne gre v glavo, kaj je narobe, če kolesar nosi varnostno čelado – na urejenih kolesarskih stezah ali kjerkoli drugje? Je problem v pričeski ali videzu, saj s čelado na glavi ne moreš biti usodno lep?! V prej omenjenem odprtem pismu zapišejo, da »gre za varno vožnjo pri razmeroma majhni hitrosti«. Točno to, hitrost je vedno relativna in tudi usodna. In čelada ne more škodovati. Kolesarjenje bo manj atraktivno …, zakon bo prizadel občutljivo starostno skupino, ki si šele oblikuje potovalne navade, trdijo podpisniki pisma. Res dober razlog – mladim, ki si šele pridobivajo navade, poveš, da nošenje čelade nima kakšnega posebnega smisla.

Ko so v državnem svetu utemeljevali glasovanja proti spremembi dveh zakonov, ki bi zapovedala uporabo čelade pri kolesarjih do starosti 18. let, je bilo rečeno, da gre za »nepotreben strošek«. Res fino. Kolikor se spoznam na kolesarsko opremo, bi rekel, da je čelada med cenejšimi pripomočki, toda njena vrednost je sicer neprecenljiva. Sprejemljiv je očitek, da je zagrožena kazen 120 evrov previsoka. S tem se moreš in moraš strinjati; tudi mnenje, da bodo nekateri kolesarski sistemi (denimo ljubljanski Bicikelj) za srednješolce postali neuporabni, ker bi morali vedno s seboj nositi čelado, ima nekaj soli. Ampak tisto, kar pri vsej stvari pogrešam, je zelo preprosto, pametno in več kot smiselno priporočilo mladim in starim kolesarjem: nosite čelado čim večkrat oziroma tudi pri razmeroma majhnih hitrostih in še posebej tedaj, ko se zdi, da kvari vaš zunanji videz. In ko bodo na kakšni kolesarski mreži še dodali, da morajo tudi kolesarji predvsem v mestih spoštovati osnovna prometna pravila, se bom podpisal pod odprto pismo državnemu zboru.

***

Nemški Porsche tolče prodajne rekorde, ‘južnjaški’ BMW pa tudi nič ne zaostaja.

Pogosto se zdi, da avtomobilske tovarne nimajo več možnosti za rast, da so trgi vse bolj zasičeni, kupci malce apatični in podobno. Drži, tudi to se dogaja, toda ne vsem, nekaterim sploh ne. Nemška Porsche in BMW, dve tovarni, ki se ‘napajata’ v premijskih razredih, kar torej pomeni, da s povprečno polnim žepom v njihovih trgovinah nimaš kaj iskati, dokazujeta, da meja skoraj ni. Takole sporočajo: Porsche je v letošnjih devetih mesecih prodal več kot 178 tisoč avtomobilov oziroma tri odstotke več kot v primerljivem lanskem času. In leto 2015 je bilo za hišo iz Zuffenhausna rekordno, saj so prvič v polnem letu presegli številko 200 tisoč! Vsaj omembe vredno je, da gre novi Boxster izjemno dobro v promet, kajti letos se je zanj odločilo 10.661 kupcev. Svoje dodaja izjemno uspešni Macan, ki tolče rekorde (letos več kot 71 tisoč). Med trgi vodi seveda kitajski, kajti tam je tovarna letos prodala malenkost manj kot 50 tisoč vozil oziroma 11 odstotkov več kot lani. Zanimivo, kajti Kitajska naj bi bila vsaj malce v recesiji …

Približno dvesto kilometrov južneje, še vedno v Nemčiji, je doma BMW. Tudi tam z veseljem opazujejo številke: letos se je za bavarske avtomobile odločilo 1,7 milijona ljudi, to pa je bilo za 6,2 odstotka več kot lani. September je bil še posebej uspešen, kajti dobavili so 237 tisoč vozil oziroma 10,5 odstotka več kot v lanskem devetem mesecu. Zelo dobro je šlo tudi Miniju, saj ima za seboj najboljši prodajni mesec doslej (več kot 40 tisoč avtov, 16,1-odstotni plus), za povrh si manejo roke tudi pri bogataškem Rolls-Roycu. Res je sicer, da se jim je letos posrečilo prodati 2625 avtomobilov, kar je ‘le’ za 0,8 odstotka več kot lani, toda za tolažbo je bilo tretje letošnje četrtletje za 12,7 odstotka boljše kot primerljivo lansko. In svoje dodajajo še motocikli, kajti BMW Motorrad je prodal več kot 116 tisoč motociklov ali 3,2 odstotka več. Vprašanje je na mestu – kje je meja?!

Janez Kovačič