Avtomobilski teden 29, 2018 Avtomobilski teden 29, 2018
To, kar se je že dolgo napovedovalo ali pa je bilo mogoče pričakovati, se dogaja: veliki avtomobilski saloni, nekoč alfa in omega avtomobilskega dogajanja,... Avtomobilski teden 29, 2018

Videti je, da se velikim avtomobilskim salonom čas izteka.

To, kar se je že dolgo napovedovalo ali pa je bilo mogoče pričakovati, se dogaja: veliki avtomobilski saloni, nekoč alfa in omega avtomobilskega dogajanja, so vse bolj v škripcih. Ali zapisano drugače – videti je, da se njihova zlata doba izteka. Ne vsem, nekaterim pač.

Odsotnost nekaterih velikih ali pa malo manj velikih avtomobilskih imen na najpomembnejših salonih – Detroit, Ženeva, Frankfurt, Paris, Tokio, Šanghaj – ni nekaj novega. Oktobra oziroma konec septembra odpre vrata pariški avtomobilski salon, prireditev globalnega pomena. Ta hip še ni povsem jasno, kdo bo manjkal, vendar postaja očitno, da zasedba ne bo popolna. Morda Bentley in Lamborghini, ki ju v mesto ob nič kaj vabljivi Seni ne bo, nista najpomembnejša glasnika spremenjenih salonskih časov, vendar je dejstvo, da so bili njuni razstavni prostori na vseh avtomobilskih prireditvah zelo obiskani. Pariški salon je bienalni in se na koledarju izmenjuje s tistim v nemškem Frankfurtu, ki sicer velja (ali je veljal) za nekako najpomembnejšega med najpomembnejšimi. Toda že sedaj je jasno, da v nemško finančno središče čez dobro leto dni ne bo vsaj 12 avtomobilskih tovarn. Povsem jasno je, da se bo seznam še podaljšal, pa čeprav si je predstavo avtomobilov v tem germanskem mestu ogledalo nekako 900 tisoč obiskovalcev – ob vsaj 10 tisoč avtomobilskih novinarjih. Spremenjen pogled oziroma dojemanje salonskih prireditev po svoje ilustrira tudi ‘početje’ japonskega Nissana. Ta bo nekaj dni pred letošnjim salonom v Tokiu skupini 200 avtomobilskih novinarjev predstavil naslednika sicer zelo uspešnega električnega Leafa …

Avtomobilske tovarne vse bolj iščejo drugačne poti predstavitve svojih izdelkov. Veliki saloni so tudi velik strošek, vendar se zdi, da to ni bistven razlog abstinence kar številnih avtomobilskih tovarn. Kaj jih bo, če sploh kaj, nadomestilo, no, to je vprašanje za več kot milijon …

***

Nemški Porsche opozarja na težave, ki jih sproža zahteva po občutnem znižanju izpustov CO2.

Evropa je že pred časom sprejela dokaj ostra okoljska merila glede izpustov škodljivih plinov. Sedaj postaja jasno, da ne bo šlo tako zlahka in gladko kot tedaj, ko je šlo predvsem za črko na papirju. Vse več dvomov se poraja tudi v Nemčiji, ki je v tem smislu dvakrat vodilna – je najpomembnejša ‘avtomobilska’ država združene Evrope in hkrati vodilna pri uveljavljanju ostrejših okoljskih normativov.

Bolj ali manj se ve, da naj bi leta 2021 začelo veljati določilo, ki zahteva, da je povprečen izpust CO2 vsega 95 gramov na prevožen kilometer. Sedaj iz Porscheja, tovarne, ki bo imela pri izpolnjevanju tega merila gotovo precej težav – veliki in zmogljivi motorji pošiljajo v zrak tudi velike količine CO2 –, prihaja opozorilo, ki gotovo ne bo preslišano: če naj bi nemške avtomobilske tovarne do omenjenega leta res hotele doseči tisto, kar glede izpusta CO2 zahtevajo nova pravila, utegne delo v nemški avtomobilski industriji izgubiti kakšnih 70 tisoč delavcev. V Zuffenhausnu, kjer je doma slovita avtomobilska hiša, so prepričani, da nekateri politiki, ki so v Bruslju dvignili roko ob sprejemanju takšnih zahtev, ignorirajo stvarnost in tehnične možnosti. Morda ne pretiravajo, vendar se zdi, da so računali tudi na nemško (pre)moč v Evropi v upanju, da se utegnejo merila nekoliko znižati. Tako se je enkrat že zgodilo, ampak ob vseh aferah je težko računati na takšno reprizo.

***

Sergio Marchionne je ta hip na bolniški.

Ker je poletni čas in se avtomobilski svet odpravlja na bolj ali manj zaslužen dopust, še nekaj malega v rumenem slogu. Sloviti Sergio Marchionne, letnik 1952, je v bolniški postelji. Vse kaže, da tako ne bo mogel ali zmogel komentirati poslovanja koncerna FCA v drugem letošnjem trimesečju, kar naj bi se zgodilo 25. julija. Ampak kaj hudega mu ni.

Marchionneju naj bi pred nedavnim v Švici operirali ramo. To nima nobene resne povezave z dejstvom, da je verižni kadilec in da ima v svojem portfelju zanimive načine ‘dvorjenja’ drugim avtomobilskim tovarnam tedaj, ko misli, da bi se moral FCA na vsak način povezati s kakšnim (še) pomembnejšim avtomobilskim koncernom. Sicer pa še vedno drži, da naj bi prihodnje leto odšel v pokoj, kjer bo zanesljivo nekaj bolj mirno …

Janez Kovačič