Avtomobilski teden 20, 2024

Ameriški predsednik Joe Biden napoveduje nove oziroma dodatne dajatve na kitajske izdelke, seveda tudi na električne avtomobile.

Paradoks na relaciji ZDA-Kitajska

Bolj ko se bližajo volitve v ZDA – na sporedu bodo novembra letos – bolj se zapletajo odnosi med ZDA in Kitajsko. Nič posebej novega. Toda v tem primeru gre za dve največji gospodarstvi na obli, za dve največji vojaški sili, kar pomeni, da so lahko posledice povsem nepredvidljive. Predvsem pa gre za svojevrsten paradoks – država oziroma gospodarstvo, ki je utemeljeno na svobodni trgovini oziroma prosti konkurenci (beri: trgu), se zateka v naročje ukrepov, ki so bili še nedolgo tega tako rekoč rezervirani za državo s povsem drugačnimi gospodarskimi načeli.

Predsednik Joe Biden je napovedal visoke dodatne dajatve za nekatere kitajske izdelke. Seveda so zraven ali vmes tudi kitajski električni avtomobili (napoveduje 100-odstotne carine/dajatve), pa čeprav gre v tem primeru za obseg posla, ki je vsaj na ameriškem trgu ta hip minoren. Seveda je na dlani, da gre za ukrepe, s katerimi želi sedanji demokratski predsednik ameriškemu volilnemu telesu dokazati, da mu je mar. S tem naj bi si pridobil nekaj političnih točk proti Donaldu Trumpu. Toda vsaj ta hip je videti, da gre oziroma naj bi šlo za ukrepe, ki se utegnejo vrniti kot bumerang.

Naj ostanemo zgolj pri avtomobilih: leta 2021 (novejših podatkov menda ni, kar utegne biti dokaz problematičnosti napovedanih ukrepov) so ameriške tovarne na Kitajskem prodale zgolj 155 tisoč osebnih avtomobilov, pri čemer je bila vrednost posla okoli 6,3 milijarde dolarjev. V nasprotni smeri je Kitajska v ZDA omenjenega leta prodala dobrih 64 tisoč avtomobilov, vrednost pa je znašala 1,4 milijarde dolarjev. Upoštevaje skupno vrednost izmenjave med tema dvema državama je bilo vse to iz leta 2021 prava malenkost. V ZDA ob teh napovedih vendarle opozarjajo, da gre za prepleteno trgovino med obema stranema.

Tako imajo številni ameriški avtomobili veliko kitajskih sestavnih delov, pri čemer jih ameriške tovarne kupujejo na Kitajskem, ker so cene najbolj ugodne, s tem pa so avtomobili tudi konkurenčnejši. Tako imata Fordov električni Mach-e in Teslin model 3 vsaj od 30 do 50 odstotkov kitajskih sestavnih delov, pri čemer so baterije bistvene. Po drugi strani je v ZDA veliko evropskih tovarn – omenimo zgolj BMW v južnokarolinskem Spartanburgu, pa Mercedes-Benz v Alabami – ki prodajajo svoje avtomobile na Kitajskem. Če se bodo ZDA odločile za dodatne dajatve (carine) na kitajske avtomobile (in druge izdelke), se bodo v težavah znašle tudi te tovarne, v katerih pa delajo Američani. Na dlani namreč je, da se utegne Kitajska odločiti za enak (povračilni) ukrep. Hkrati na ameriški strani opozarjajo na nesporno dejstvo, da so kitajska podjetja pogosto najboljši in cenovno najugodnejši ponudniki nekaterih sestavnih avtomobilskih delov. Postavlja se vprašanje, zakaj ameriška podjetja ne bi imela ‘prostih rok pri izbiri najboljšega dobavitelja’? Po drugi strani se utegne zgoditi, opozarjajo tisti, ki menijo, da je treba premisliti o ustreznosti oziroma smiselnosti napovedanih ukrepov proti Kitajski, da v primeru, ko ameriške avtomobilske tovarne ne bodo tekmovale s kitajskimi pri električnih avtomobilih, se z njimi tudi ne bodo ukvarjale oziroma jih ne bodo izdelovale. Zgodilo se bo nekaj podobnega, napovedujejo, kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so japonske avtomobilske tovarne zaradi podobnega razloga bistveno povečale svoje tržne deleže na nekoč največjem avtomobilskem prostoru na obli. Tako ali drugače – ne bo zgolj vroče …

***

Emmanuel Macron ima malo razumevanja za kitajsko avtomobilsko politiko do Evrope oziroma Evropske unije.

Kitajska deli (tudi) Nemčijo in Francijo

In upoštevaje zgornje pisanje, ki bo zanesljivo dobilo nadaljevanje (ali več nadaljevanj), se temu primerno dogaja tudi na evropski avtomobilski sceni. V ospredju je nemško-francoska naveza, pri čemer je očitno, da je razkorak med partnerjema, ki sta nekoč poudarjala pomen ‘evropskega vlaka’, dokaj očiten. Vsaj pri avtomobilih.

Evropska unija (EU) je že pred časom začela pregledovati, ali Kitajska subvencionira proizvodnjo predvsem električnih avtomobilov. Od tedaj se ni zgodilo nič konkretnega, menda naj bi se jeseni, ko bo jasno, kaj je bilo ugotovljeno. Ker bodo še prej volitve, pri čemer naj bi imela veliko možnosti za ponovno izvolitev Ursula von de Leyen, je seveda vprašanje, ali bo Nemka morda bolj prisluhnila nemškim ali francoskim avtomobilskim argumentom. Nasprotja pa so precejšnje. Nemška avtomobilska industrija je – saj to je že dolgo znano – skoraj narkomansko odvisna od kitajskega trga. V zadnjih letih jim gre slabše kot prej – konec koncev se je moral Volkswagen posloviti od največjega prodajalca avtomobilov na tem velikem avtomobilskem prostoru. Tudi druge nemške avtomobilske hiše, predvsem so v mislih BMW, pa Mercedes-Benz in Porsche, so zelo odvisne od kitajskega trga. S tega zornega kota je jasno, da jim morebitna zaostritev odnosov s Kitajsko, in to kljub možnosti, da EU ugotovi subvencioniranje izdelave električnih avtomobilov, ne diši.

Povsem drugače so razpoloženi v Franciji. To je že nekajkrat dal jasno vedeti francoski predsednik Emmanuel Macron, ki zagovarja t. i. pošteno trgovino – karkoli že to pomeni. Njegovo oziroma francosko stališče do Kitajske vsaj v primeru avtomobilske industrije ni presenetljivo, saj so Francozi na kitajskem trgu tako rekoč nepomembni. Res je sicer, da so načrti zlasti Stellantisa, ki ima pod seboj velik dela francoske avtomobilske industrije oziroma produkcije, veliko bolj ambiciozni kot nekoč, toda do njihove uresničitve je še daleč. Torej smo znova pri politiki, kajti izid junijskih volitev v evropski parlament utegne precej vplivati tudi na stanje v evropski avtomobilski industriji. Ne prvič …

Janez Kovačič