Tudi Bentley spreminja (električne) načrte
Vse bolj postaja očitno, da se napovedi oziroma načrti avtomobilskih tovarn o skorajšnjem prehodu na izdelavo zgolj električnih (baterijskih) avtomobilov spreminjajo. Pravzaprav nič posebej presenetljivega, kajti posel s temi avtomobili v Evropi oziroma v Evropski uniji (EU) kljub vsemu ne teče tako, kot je bilo zamišljeno.
Vse to seveda vpliva tudi na načrte prestižnih avtomobilskih imen oziroma tovarn. Tako je Aston Martin, ki je ta hip v tej druščini eden redkih, ki ni znotraj kakšnega avtomobilskega konglomerata, pred časom sporočil, da za dobro leto prestavlja rojstvo prvega povsem električnega avtomobila. Sedaj podobna novica prihaja iz britanskega Bentleyja, ki je že dolgo časa pri Volkswagnu (VW). Prvi takšen Bentley naj bi se na trgih pojavil po sedanjih načrtih čez dobra tri leta, pri čemer je tovarna prav tako spremenila načrt, po katerem naj bi do leta 2030 prešla na izdelavo izključno električnih vozil. Kot pravijo, se bodo še nekaj bolj osredotočili na izdelavo hibridov oziroma priključnih hibridov (PHEV). Njihov tržno uspešni športni terenec Bentayga bo ob drugem priključni hibrid leta 2026. Kot načrtujejo sedaj, naj bi bili novi električni Bentleyji narejeni na skupni koncernski osnovi PPE, ki so jo uporabili tudi pri novem električnem Porscheju Macanu in Audiju Q5 E-tronu, zraven pa bodo ‘dodali’ še vrsto drugih pomembnih (koncernskih) sestavnih delov. Sicer pa je lani ta britanska avtomobilska manufaktura izdelala 13.560 avtomobilov, kar je bilo 11 odstotkov manj kot leto prej. In za povrh so ob tem še povedali, da bo zadnji Bentley, opremljen z bencinskim 12-valjnim motorjem, iz tovarne zapeljal prihodnji mesec …
***
Maseratijevi delavci s skrajšanimi delovnim časom
Še ni povsem pozabljena ‘debata’ med izvršnim direktorjem koncerna Stellantis Carlosom Tavaresom in italijansko premierko Girogio Meloni. Ni skrivnost: Stellantis oziroma njegov vrh je nezadovoljen s produkcijskim in siceršnjim stanjem v italijanskih tovarnah – te so v resnici predvsem Fiatove, ki je sestavni del koncerna –, veliko pripomb ima tudi na avtomobilsko strategijo italijanske vlade. V bistvu gre za scenarij oziroma stanje, ki smo mu bili priča že pred leti, in sicer v času, ko je bil na čelu Fiata oziroma FCA (Fiat Chrysler Automobiles) že pokojni Sergio Marchionne.
Da se okoliščine v Italiji, nekoč produkcijski velikanki v osrčju Evrope in Evropske unije, spreminjajo in predvsem zaostrujejo, je že dolgo znano. Prvega februarja je italijanska vlada predstavila ambiciozen načrt subvencioniranja avtomobilske industrije, pri čemer so v ospredju predvsem električni avtomobili. Ta hip še ni znano, kako gre v praksi oziroma na trgu, toda znano je, da si italijanska vlada želi letno produkcijo avtomobilov v italijanskih tovarnah z lanskih 800 tisoč povečati na več kot milijon. Gre v vsakem primeru za precej ambiciozen načrt, ki pa ga bo sedanjih okoliščinah verjetno težko uresničiti. Iz Maseratija, ki je sestavni del FCA in potemtakem del Stellantisa, namreč sporočajo, da bodo skrajšali delovni čas zaposlenih vse do konca leta. Gre sicer za ‘zgolj’ 968 delavcev, pa vendar dovolj, da je pod vprašajem proizvodni in siceršnji načrt Maseratija, ki spada v relativno ozek krog premijskih avtomobilskih tovarn. Po poročanju Reutersa gre v Italiji (pa tudi sicer) slabo v promet še vedno dokaj novi električno gnani Fiat 500, avtomobil, s katerim so imeli precej ambiciozne načrte. Videti je, da se splošna anemija do električnih avtomobilov ni izognila niti (ali predvsem) Italije …
***
Prvi mož Renaulta piše evropskim odločevalcem
Luca de Meo, izvršni direktor skupine Renault (še Dacia in Alpine), je že med letošnjim ženevskim avtomobilskim salonom ugotavljal, da bi morala Evropa oziroma evropska avtomobilska industrija združiti moči. Sedaj je poslal tudi obsežno pismo ključnim ustanovam in posameznikom v Evropski uniji (EU). Pismo je napisano oziroma objavljeno v 12 evropskih jezikih in ima v fokusu (tudi) bližajoče se evropske volitve.
De Meo, ki je tudi predsednik evropskega panožnega združenja Acea (z enoletnim mandatom), je najprej opozoril na pomen avtomobilske industrije v Evropi. Ta zaposluje okoli 13 milijonov ljudi, kar predstavlja sedem odstotkov vse evropske delovne sile. Ob tem je dejal, da »Kitajci načrtujejo, Američani spodbujajo, Evropejci pa regulirajo,« pri čemer je to podkrepil še z nekaterimi podatki. Tako se v Evropi oziroma v EU vsako leto pojavi od osem do deset novih uredb, ki urejajo dogajanje na avtomobilskem trgu; avtomobili so danes za 60 odstotkov težji kot so bili pred 20 leti, v tem času so se cene povišale za polovico, povprečna starost evropskega voznega parka pa se je povečala na dvanajst let. Zaradi vsega tega mora Evropa po mnenju de Mea izumiti nekakšen hibridni model, ki bo v projekt razogljičenja vključil 200 evropskih mest, pri čemer predlaga ustanovitev ‘industrijske lige prvakov’ in ‘zelenih ekonomskih con’, v katerih bi se skoncentrirale naložbe za energetski prehod. Na čelu t.i. električne revolucije naj bi bilo deset velikih evropskih projektov na različnih področjih, ki ‘presegajo zgolj avtomobilski sektor’ …
Sedaj je treba počakati, kaj bo na vse to rekla evropska politika, združena v Bruslju. Se bo to zgodilo še pred 9. junijem, ko so na sporedu volitve v evropski parlament, ali po tistem, ko bodo vanj sedli novi in gotovo tudi sedanji parlamentarci? Vprašanje brez odgovora.
Janez Kovačič