Avtomobilski šport in generacijski prepad

Ayrton Senna, mojster volana in dežja. Nekatere njegove vožnje so mejile na nemogoče.

Generacijski prepad ni nič novega ali posebnega: starejši zagovarjajo svoje stare vrednote, mlajši pa svoje, ki jih je medtem prinesel čas. In pride do nesoglasij ali celo prepirov. Včasih imajo prav eni, drugič drugi. Tako pač je.

Vsakdo v neki točki pride do stanja, ko v (nekaterih ali vseh) novostih ne vidi več smisla. Temu se potem reče (tudi) nostalgija. In tisti, ki kaj prodajajo, spretno tržijo na njen račun. Tudi v avtomobilizmu: Fiat 500, Mini, Volkswagen Beetle, da naštejem le najbolj očitne.

Hočem reči, da je to naraven proces. Nerodno je le, da mladi trdijo, da ko te zadane nostalgija, postaneš star. V glavi. Kar ni vselej res. Razveseljivo pri tem je, da tudi vse več mladih ni imunih na nostalgijo. Saj nič ne stane.

Vse to je lepo v običajni evoluciji. Pa se je zgodila industrijska revolucija in vse je šlo narobe. Ne morem si predstavljati, kaj so si takrat oni stari mislili. Ker zdaj se dogaja nekaj podobnega.

Digitalna revolucija. Prinesla je marsikaj dobrega, ne pa vsega. Vsi imamo vsaj po en računalnik, saj pomaga, ampak prinesel je tudi probleme. Toda v resnici se je že veliko obrnilo za 360 stopinj, kot bi rekel neki znani slovenski športnik, preostalo se pa še bo.

Poglejte avtomobile. Še pred 20 leti so bile to tehnične (strojniške) naprave za prevoz in uživanje, zdaj so pa vse bolj (hudičevo drage) elektronske igrače. A sploh še kdo vpraša, kakšna je zadnja prema? Pravzaprav: ali sploh še kdo ve, kakšne so možne?

Čez 50 let, morda še prej, bo vse drugače. Zdaj smo pa v točki, ko se nas še veliko spominja dobe pred digitalizacijo. Vsake toliko si zavrtim tale posnetek in takrat si ga praviloma ogledam večkrat zapored.

Ayrton tule polovico proge prevozi z le eno roko na volanskem obroču. Z drugo mora pretikati. Kdor je zrasel v tistih časih, razume, da je upravljanje vozila izziv in da so največji mojstri dirkači. Zakaj so jim potem vzeli stopalko sklopke in prestavno ročico? To, da so dobili na volanski obroč računalniško igrico, že ne more bit kaka posebna vozniška spretnost, tako ali tako jim je, ker so mojstri volana, vmes najbrž prijetno še kaj početi, sploh če s tem lahko pridobijo dve desetinki na krog. Ampak to je čista računalniška igrica, dodana dirkaču, ki so mu prej vzeli nekatere naloge, da ima zdaj čas za to.

V čem bodo v avto športu uživali čez 50 let? Slišim, da se pripravljajo dirke brez voznikov. Take resne. A to ni nič drugega kot tisto, kar vidite na kakem parkirišču, ko deset zanesenjakov v rokah drži daljinski upravljalnik in mojstrsko vodi svoje vozilce v merilu 1:6 po pripravljeni progi.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Minulo nedeljo je bila spet dirka formule 1. Sploh ne gledam več. Dolgčas. Dobro, da imamo YT, tam je še kaj videti: drzna prehitevanja, dretje strojev. Danes so motorji tihi, da se sliši cviljenje gum, prehitevati pa ali ni več mogoče ali pa si vozniki ne upajo, ker komisarji itak potem vsakega kaznujejo.

Če nekoč v prihodnosti res ne bo več goriva (česar ne verjamem), bogpožegnaj, bo pač konec. A dotlej si dirk, kjer so vozniki že bolj igralci v igrici kot vozniki v slogu Fangia, Senne in vrste drugih, ne morem predstavljati. In avto športa na 80 decibelih si tudi ne predstavljam. Da bi to gledal in v tem užival? Ali da bi za to celo plačal?

V davnih časih sem si kupil dve glasbeni zgoščenki s posnetki zvoka dirkalnikov formule 1, Renault, Ferrari, 12- ali vsaj 10-valjniki, če to ne poje lepo …

Eni grejo pa na Facebook.

Vinko Kernc

Foto: YouTube, McLaren