Toyota Mirai Toyota Mirai
Prihodnost – danes Dolga leta poslušamo, kako bo vodik postal gorivo, ki bo zamenjalo bencin in dizelsko gorivo, da takšni avtomobili ne bodo več... Toyota Mirai
Toyota Mirai: limuzina, s katero Toyota napoveduje prihodnost mobilnosti do konca stoletja.

Toyota Mirai: limuzina, s katero Toyota napoveduje prihodnost mobilnosti do konca stoletja.

Prihodnost – danes

Dolga leta poslušamo, kako bo vodik postal gorivo, ki bo zamenjalo bencin in dizelsko gorivo, da takšni avtomobili ne bodo več onesnaževali planeta, dolga leta gledamo konceptne modele, dolga leta pa poslušamo tudi opravičila, zakaj tehnologija, ki bi nam lahko omogočila mobilnost za naslednjih nekaj stoletij, še naprej ni na voljo kupcem. Vse do danes. Toyota, hrabra kot leta 1995 s hibridnim pogonom, letos uradno pričenja s prodajo limuzine Mirai, prvega avtomobila na gorivne celice, ki je naprodaj in pripravljen za običajno uporabo.

Povsem jasno je, da bodo klasični motorji še lep čas v uporabi, ne glede na različne napovedi znanstvenikov. Seveda, težko je vso današnjo tehnologijo preprosto pospraviti z mize in staviti na nekaj povsem novega. Industrija bo naredila vse, da bi tehnologijo, ki s(m)o jo z razvijali sto let, ohranjala čim dlje v uporabi, hkrati pa se brani ogromnih investicij, da bi razvili nekaj, kar bi poganjalo avtomobile konec tega stoletja. K sreči le obstajajo vizionarji. Tako kot s hibridnim pogonom leta 1995, ko so se mu nekateri tekmeci posmehovali, je tokrat Toyota ponudila pogon avtomobila na gorivne celice. Ne kot del nekega projekta in začasnega testa, kot to počno denimo pri Hondi ali Hyundaiu, pač pa kot dokončan izdelek s ceno, s ponudbo kreditiranja, s servisno mrežo, pripravljen na tržno tekmo. Mirai, na fotografijah v okolici Hamburga, kjer smo ga preskusili, je skoraj identičen konceptu Mirai, ki smo ga videli pred dvema letoma. Vsekakor pogumno.

  • _MZF0415
  • _MZF0062
  • Mirai Teaser
  • _MZF0411
  • _MZF0472
  • _MZF0476
  • _MZF9944
  • _MZF9945
  • _MZF9948
  • _MZF0449
  • _MZF9954
  • _MZF9959
  • _MZF9967

Da spomnim: prav pred dvema letoma smo vozili koncept tega avtomobila v testnem centru Aisin na Japonskem, kjer je Toyota napovedala, da je rešila vse probleme glede vodika in gorivnih celic. Zdaj je napočil čas in Japonci so se odločili to pokazati. Mirai je prišel na trge Nemčije, Velike Britanije in Danske, kmalu pa pride tudi v Belgijo. Seveda, naprodaj je tudi na Japonskem in v ZDA. Pravzaprav so pričeli s prodajo tam, kjer je vsaj za silo zadostna mreža črpalk za vodik, zato tudi ne čudi napoved, da bodo letos v Evropi prodali zgolj kakih 100 teh vozil in da bo globalna prodaja dosegla tri tisoč kosov letno šele čez dve leti.

Pojasnilo je preprosto; ta avtomobil nima naloge narediti revolucije na trgih, pač pa pokazati, da je tehnologija gorivnih celic končno pripravljena in da pomaga pri pripravi standardov, ki bodo omogočili uporabo tako gnanih vozil. Da se pripravijo predpisi, potrebni na tem področju. Da pritisne na nastanek infrastrukture, s čimer rešuje večno vprašanje, ‘kaj je bilo prej, kokoš ali jajce’. Toyota z Miraiem pomaga, a tudi ponuja svoj standard. Jošhikazu Tanaka, glavni inženir tega projekta, pravi, da je na ta pogon vezanih skoraj šest tisoč(!) patentov in vsi so na voljo za brezplačno uporabo. Vsakdo lahko torej uporabi te patente in na njihovi podlagi razvija svoje rešitve.

Teoretično je tehnično gledano Mirai hibridno vozilo, ki ima namesto bencinskega motorja paket gorivnih celic, ki proizvajajo električno energijo. Arhitektura pogona je v veliki meri enaka kot tista, ki jo že poznamo iz Toyotinih hibridnih vozil. Prednji kolesi poganja elektromotor, ki se napaja iz baterij. Ko v teh baterijah ni dovolj energije (močna pospeševanja, hitra vožnja), se vklopi paket gorivnih celic, ki s proizvedeno električno energijo pomagajo pri pogonu.

Gorivne celice za proizvodnjo električne energije niso nova stvar, mnogi so jih že preskušali z več ali manj uspeha. Ključne stvari, ki so jih dosegli pri Toyoti, so, da so paketi teh celic dovolj pomanjšani in ojačani, da so dovolj lahki (niso izdelani iz jekla temveč iz kompozitov) in da so uspeli izdelati učinkovit sistem nadzora količine vode v celicah ter preprečiti zmrzovanje te vode pri nizkih temperaturah. Mirai je uspešno prestal preskuse pri zunanjih temperaturah minus 30 stopinj Celzija, pri katerih je polno zmogljivost gorivnih celic Mirai dosegel le nekaj sekund po zagonu sistema.

  • glavna slika u bloku
  • H20 button krupnije
  • _MZF0375
  • _MZF0390
  • power button
  • krupnije grejanje volana
  • _MZF0403
  • _MZF0393
  • _MZF0395
  • _MZF0398
  • _MZF0434
  • _MZF0441

Kot smo opazili že pred dvema letoma, je Mirai v vožnji zelo stabilen in lepo sledi ukazom voznika. Precej bolje kot Prius. Del zaslug nosi tehnična zasnova, pri kateri so posode za vodik pod prednjima ter pod zadnjima sedežema, s tem pa je zelo nizko težišče avtomobila. Pri tem ima cel paket gorivnih celic, ki je postavljen na mesto, kjer je sicer bencinski motor, zgolj dobrih 56 kilogramov (za primerjavo: enako zmogljiv paket je še pred 7 leti tehtal 108 kg!). Razdelitev mase je tako blizu idealne, je pa, žal, skupna masa avtomobila skoraj tono in 900 kilogramov. Ko se ravno privadite na okretnost vozila, vas Mirai opomni, da je težak.

Najboljša novica so pospeševanja. Kot prvo tu ni nadležnega zvoka motorja, ki živcira pri hibridih, ker se tu motor sliši enako pri vseh hitrostih. Elektromotor, ki zmore 113 kilovatov, se tu sliši le z nežnim piskom. In kot drugo, s 340 Njutonmetri motorja, ki so (v nasprotju z motorji z notranjim zgorevanjem) takoj na razpolago, vleče zelo resno. Ne sicer na ravni športnega avtomobila; občutek je, kot bi združili speljevanje dizla in zmogljivosti na visokih vrtljajih bencinarja. Od 40 do 70 kilometrov na uro potrebuje 3 sekunde. In tako, z enako silo, vleče do največje hitrosti ali dokler voznik ne prične zavirati. Takrat pa – znova začutite resno maso vozila.

Ne razumite narobe: Mirai ni tekmec elektromobilom, je izdelek, ki ustvarja vzporedno vejo avto industrije. Električni pogon je cenejši za obratovanje, elektrika je poceni in je na voljo povsod, toda deluje le na kratkih razdaljah, ker so baterije zelo težke oziroma imajo majhno kapaciteto energije. Na drugi strani Mirai, v katerega je treba dolivati dražji vodik, ni poceni za vožnjo, ima pa domet 550 kilometrov. In ko smo že pri dometu: potovalni računalnik je med našo vožnjo pokazal domet okoli 400 kilometrov. Vzrok je v tem, da smo vozili po mestu, po podeželju in precej hitro po avtocesti, kjer Mirai porabi precej goriva.

Pri Toyoti trdijo, da Mirai porabi v povprečju 0,76 kilograma vodika na 100 kilometrov, naš rezultat porabe pa je bil okoli enega kilograma. A ne glede na to – pri ceni okoli 10 evrov za kilogram vodika (Nemčija) bo strošek vožnje podoben kot z zelo varčnim dizlom. S to razliko, da dizel močno onesnažuje okolje, Mirai pa v okolje spušča le čisto vodo. Ni namenjena uživanju, res pa v njej ni nikakršnih kemikalij.

Glavna prepreka tej okoljsko čudoviti mobilni prihodnosti ni razpoložljivost vodika – tega je dovolj, saj ga, denimo, samo v ZDA proizvedejo preko 10 milijonov ton letno, kar bi zadostovalo za pogon 20 do 30 milijonov avtomobilov. Ves proizvedeni vodik je za zdaj namenjen pretežno za potrebe industrije, zatorej ni razloga, da ga ne bi mogli proizvajati tudi za avtomobile. Toda v tem trenutku je voznikom skoraj nedosegljiv. V Nemčiji je črpalk kakih 20, v Veliki Britaniji sta dve, na Japonskem jih bo do prihodnjega leta okoli 100 in tako naprej. V Evropi naj bi bilo črpalk za vodik leta 2020 okoli 400. Premalo za resen prodor vozil na vodik. A z druge strani – za neko povsem novo tehnologijo na trgu niti ni tako slabo. Velika podjetja namreč že sodelujejo med seboj: Linde, BMW, Daimler, Hyundai, Nissan, Toyota in številni drugi, vse pa financira EU in vlade večjih držav, kar že do neke mere zagotavlja optimizem. Tudi Hamburg, kjer smo preskusili Mirai, je del te zgodbe, saj se intenzivno pripravlja na vodik kot pogonsko sredstvo od industrije do avtobusov in osebnih avtomobilov – mestne oblasti so namreč že kupile nekaj Miraiev. Volja in denar sta, potrebujemo torej le še čas. Toyota je to pravilno predvidela in pokazala svetu, da ni časa za izgovore temveč za akcijo. Ne bo prvič, da veliko pred drugimi verjamejo v nekaj, kar lahko spremeni svet.

Mladen Alvirović, SAT Plus

Na kratko

Toyota Mirai ima povprečno normno porabo 0,76 kg vodika na 100 km, pri tem pa ‘izpljune’ 7 litrov čiste vode. Vsakih 15 tisoč kilometrov mora na pregled in vse, kar je treba zamenjati, je zračni filter vsakih 60 tisoč kilometrov. Opremljena je s sistemom, ki zazna morebitno puščanje vodika in zaradi varnosti takoj zapre vse ventile. Njen kokpit je futurističen, a ne terja dosti privajanja. Veliko je zaslonov, občutljivih za dotik, kar se je izkazalo za lahkoten način upravljanja. Zadaj ni klopi, temveč dva posamična sedeža, vsi sedeži pa so ogrevani. Dolivanje vodika je podobno kot dolivanje plina, polnjenje prazne pa traja od 3 do 5 minut, odvisno od tlaka v napravi.

Cena

66.000 evrov (neto, brez lokalnih davkov in dajatev)

Foto: SAT Plus